Včerajšnja tekma mladih nogometašev Maribora, ki so se pomerili z nemškimi prvaki iz Mainza mi bo ostala v spominu kot ena najlepših v mojem življenju.
Gledano v celoti sem v življenju videla v živo res številne tekme vseh generacij. Nogometnih pa sploh.
Od najmlajših selekcij pa vse do kakšne posebne tekme, ki so jo igrali nogometaši, ki igrajo samo še za rekreacijo.
A to kar je bilo včeraj, je bilo za anale. Rezultat v resnici tukaj ne jemljem v ospredje.
Nasprotnik ni bil samo na papirju boljši nasprotnik, ampak je tudi pokazal zakaj od kod prihaja in kaj se bo s temi fanti zagotovo zgodilo v prihodnosti.
Prihodnost pa je za vse zmeraj resnično težka, zahtevna in nogometna pot je zmeraj tako negotova, polna preprek, ovir in predvsem je to šport, kjer je športnikov veliko, vsi pa ne morejo na zemljevide članskih moštev.
Včerajšnja tekma mi je pokazala predvsem to, kar sem pogrešala. Fuzbal sem gledala. Borbo, željo, voljo, tudi seveda spoštovanje, rahla zadrega. Morda tudi trema, ne vem. Vseeno so nekateri prvič igrali pred 2500 ljudmi. Kar se meni zdi čudovita številka in ne samo da so ljudje prišli, tudi navijali so.
Tako nasprotni navijači, kot Viole, kot otroci, ploskali smo vsi. Za »Vstanite se Štajerci,« bomo potrebovali malo vaje, drugače pa je bilo vzdušje prekrasno. Pozitivno naravnano, nič žvižganja, nič groženj nikomur. Prijetna tekma s prijatelji, prijetno druženje z ljudmi, ki jih imam rada.
Ter nogometaši iz vseh možnih krajev okoli nas. Skratka to je bil praznik mlade druščine izjemno simpatičnih, prijetnih in zabavnih nogometašev, ki so pokazali, da saj je težko, samo kdo je reko, da pa oni ne bodo probali in se borili do konca. Tudi treba za to kak karton fasat.
Tekma je minila tako zelo hitro, tako luštno smo se imeli. Tako prehitro so si podali roke in odšli. A se vrnili. Da so peli, ploskali, pozdravljali. Viole.
Navijale so zanje od prve do zadnje minute in še preko. To je bilo vzdušje, čeprav na prvem sektorju vzhoda, a bila je bakljada, bila je pesem, bila je energija.
Dali so krila tem čudovitim fantom, da so lahko vseeno lažje leteli, kot bi si morda upali.
Res sem hvaležna vsem, ki so si vzeli čas za prihod na tekmo, da so uživali, se imeli lepo.
Ki so tekmo vzeli kot krasno uverturo v našo prihodnost, ki so fante vzpodbujali, ploskali ob vsakem manjšem poskusu, da bi čim več dosegli v nameri doseganja gola.
Ej, res je bilo to luštkano, kot je rekel moj prijatelj ko je odhajal domov.
Spoznala sem nove obraze, uživala s starimi, se zabavala ob gledanju srečnih fantov in predvsem sem bila hvaležna, ker Ljudski vrt vendarle prinaša v naša srca tako velik mir.
Zato naj bo vsem tako zelo lepo. Garajte, trudite se, borite se. Učite se in spoštujte. Bodite hvaležni, bodi skromni in ponižni. Predvsem pa verjemite v svoje znanje, v svoje želje, sledite svoji intuiciji, ter predvsem se nikoli, ampak nikoli ne predajte.
Zmeraj naj vas vodi pot k uspehom, ki jih želite doseči. In če ne bo uspelo tokrat, bo pa drugič. Ampak nikoli ni prepozno, da probate znova in znova. Ker imate vijol’čno kri in jeklena srca.
In če kaj, ko ostaneš zvest sam sebi, imaš vse.
Bilo mi je v privilegij vas gledat na tako elitnem tekmovanju. In kmalu se vrnem na državno raven. Mogoče že v nedeljo. Le kaj vse prinaša čas.
Mursko že v soboto doma.
In ko pogledam v nebo…in ne vem kako naj zguram…mi pokaže pot…vem, da si bil ti. Vedno boš ti.
Solzica priteče iz oči…še zmeraj vsak dan tak fejst boli…
Z (grenkim) nasmehom. Ker vem da paziš, da ne padem.
Ploskam mladim, ker so srce.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić