Virtuozi fuzbalske zgodovine

Sem človek naglih odločitev.

Ne razmišljam veliko.

Je ja ali ne. Je črno ali belo.

Je vijol’čno ali vijol’čno.

In bilo je modro ali rdečo.

In je trenutek, ko se zaveš kako smo minljivi.

Kako čas hitro beži.

Kako kratka je pot do sreče in kako hitro solze zamenjajo trenutke malih korakov.

Včeraj smo šli. Da pozdravimo velikane.

In pomagamo tistim, ki jih je življenje tako zelo zaznamovalo.

Da pomagamo tistim, ki so ostali brez vsega.

Da pomagamo in nasmejemo zelo žalostne obraze.

Kdo bi si mislil ko sva kupovala te karte, da bo ta dogodek na koncu pomagal tudi nama dvema.

Da sva žalostne obraze za nekaj ur puščala v globini srci in pozdravila šampione sveta.

Dan pred derbijem sva se skupaj s Katjo odpravila v Ljubljano. Ironično, vsi smo že prej rezervirali druge stvari in nas na derbiju danes ne bo.

In kdo bi si mislil…za stare dobre čase…smo pešakali.

Od Žal do Stožic. Na srečo ne po obvoznici. In prišli.

Na ploščad. Na stadion. Na tribuno. Stožice. Gostitelji zvezd nogometa za žrtve poplav.

Sedež mi je všeč, ugotavljam hitro. Pa še zelen ni. Kot vidim. Super je.

Več kot 100 minut pred začetkom se sprašujem kak dolgo bo te to trajalo. In ko pogledam na koncu na uro je že preko 22h in se tekma končuje.

Bil je večer, ki je minil prehitro. Bil je večer, ko sem nosila majico zlatega Tavaresa.

Bil je večer, ko je Tadej nosil majico zadnje krvodajalske akcije.

Viola, mu je rekel gospod, ki je šel mimo.

Spet smo se izobraževali. Kot tiste pred sabo. Same zelene kamorkoli sem pogledala. Pa so bili ful prijazni.

Ne smem rečt. Hoteli so mi sicer podturit miselnost najboljšega kluba v državi. Meni, šaljivci. Moji argumenti so bili z lahkoto nad njihovimi. Pa preveč sem vijol’čna da bi proti meni zmagali, če se gremo konstruktivno.

In ko so začeli prihajat igralci je bilo zelo pestro. Rdeča ekipa. Kaki zvezdniki. To stojiš in se sprašuješ kje v zgodovini si ostal. Ko si navijal na Italijo, Nemčijo.

Ko si občudoval velike evropske klube in oni so igrali v njih. V rokah pa otročeki iz Mengša. S starši pod tribuno.

Kak je to lepo bilo. Kak je to bilo prekrasno.

Kako so bili posrečeni in srečni. Čez nekaj let bodo to tako krasni spomini.

In pol pride modra ekipa. In potem pride on. Ekipa zlati Tava smo mi trije. Jaz s to krasno majico.

Derem se ko nora. Hočem delat fotografije, se dret, cvilit, klicat njegovo ime. In ko se postavi, pride za njim presenečenje večera. Za mene je bilo več kot to.

Za mene je bilo eno posebno darilo.

Eno posebno občutje.

Skozi vrata je stopil Zlatan. Zlatan Ibrahimović. Moj najljubši tuji nogometaš na svetu.

Moj najljubši nogometaš na svetu se namreč še zmeraj piše z imenom in priimkom Aleš Mertelj.

Tako so bili na igrišču res geniji nogometnega usnja. V preteklosti smo jih občudovali, včeraj pa smo jih gledali in se spraševali s čim smo si zaslužili, da smo jih videli končno v živo.

Tragedija nas je povezala. Združila. In še karte sva uspela kupiti pravočasno, da sva bila tukaj zraven.

Tista ura je hitro minila, vmes še nekaj glasbenih vložkov. In kar naenkrat smo odhajali s tribune in se sprehodili do Žal.

Za nami je večer čustev. Vrtiljak aplavza, norenja. Večer, ko so se uresničile sanje.

In zgodilo se je nepredstavljivo. Ibra in Tava. Pod isto streho. Pod isto barvo. Še zmagala sta. In bila skupaj.

Kakšno darilo mariborskemu in slovenskemu nogometu je bilo to.

Ko sem prej urejala fotografije sem se nehote zalotila, da mi še kuj ni jasno vse skupaj.

Te dni sem toplo hladno. In včeraj sem bila šokirana nad vsem kar se je zgodilo.

Hvala gospod Čeferin, hvala vsem, ki ste to organizirali. Hvala, ker smo bili lahko del takšne pravljice.

In vse dobro vsem, ki boste prejeli ta denar. Da boste čim prej na varnih tleh v toplih domovih spali mirno in brez skrbi. Vsem želim vse najlepše tega sveta.

Hvala nogometne zvezde, ker smo lahko vsaj malo pomagali.

Da se vsem nam, ki smo te dni doživeli takšne ali drugačne tragedije, solze čim prej posušijo.

Do nasmeha je še daleč, a iskreno cenim vsak trenutek.
MalaMo. :*