Ljudski vrt z najbolj plemenito gesto…dvanajstič!

Zlate, prelepe, čudovite slovenske duše, prečudovita srca in neprecenljivi ljudje…HVALA!

Hvala, ker ste prišli, hvala, ker ste darovali, hvala, ker ste probali darovat. Hvala, ker ste svoje otroke polek pripeljali. Hvala, ker ste čudoviti, izjemni. Hvala, ker ste tako dobrosrčni. Hvala.

Hvala vsem, ki ste se pripeljali od daleč in blizu. Z avti, kolesi. Ki ste parkirali dlje, da ste se še malo sprehodili. Hvala vsem, ki ste plačali parkirišče. Hvala vsem, ki ste si vzeli čas. Hvala vsem, ki ste prišli nasmejani in še bolj nasmejani odšli. Hvala vsem znancem, neznancem, prijateljem, sodelavcem, poslovnim partnerjem. Hvala.

Hvala Simon, Mitja in Metka z družinskega sektorja. Ker smo dobro jedli in se krasno družili.

Hvala medijsko središče na čelu z dr. Dvoršičevo, (še eno našo) Janjo in Tadejem. Hvala moj Tadej. Hvala vsem zaposlenim levo in desno od prelepe grafike akcije.

Hvala Andrej z ekipo in gospa Štefka. Gospa Štefka vsako leto tako krasno sčisti prostore in vstaja veliko prej zaradi nas. Brez nje se nič sploh ne začne.

V resnici ne pridem prva jaz in zadnja grem. Gospa Štefka nas prehiti vsi. Ljudski vrt sije tudi zaradi njene. In kasneje zaradi nas in naših izjemnih krvodajalcev.

Prišli so, polni ljubezni in spoštovanja. Darovali kri, jedli malico na družinskem sektorju, se družili s prijatelji in spoznavali nove. Prišli so s sorodniki, z najmlajšimi, prišli so sami in prišli so, da so nam greli srca, kot nam ga je grelo sonce. Plemeniti, čudoviti.

Veliko smo govorili, veliko smo se smejali, veliko smo fotografirali in ustvarjali spomine. Bili smo skupaj, bili smo vijol’čna družina.

Ponedeljek je bil krajši, torek daljši. V ponedeljek smo sprejeli 150 ljudi, v torek 159 ljudi. V ponedeljek je kri darovalo 143 ljudi, v torek 146. Kri je darovalo 289 ljudi, na sprejemu smo jih imeli rekordnih 309. Presegli smo 130 litrov krvi samo letos.

Nisem še dojela dejansko. Ne vem če sem že prišla k sebi. Ko sem prvi in drugi dan videla toliko ljudi si nisem predstavljala takšne širine.

V zadnjih dneh sem spremljala številke naročanja, ampak si česa takega sploh nisem mogla predstavljati.

Ljudje so darovali zadnje minute kri tako prvi, kot drugi dan. Presenečenj s strani prijateljev ni bilo videt konca, ne prvi, ne drugi dan.

Prvi dan smo imeli obisk medijev, ki so o nas napisali prelepe stavke, objavili prekrasne prispevke, ustvarili čudovite fotografije. Hvala vam vsem, ki ste prišli in me osebno spoznali.

Hvala, ker ste nesli naš glas v svet in pripeljali nove krvodajalce. Pred akcijo, med akcijo in po njej. Izjemni ste vsi od prvega do zadnjega. V čast mi je, da vas poznam. Hvala, ker nas podpirate na naši poti in verjamete v to zgodbo.

Hvala za legendarne citate, ki ste jih našli v mojih besedah. Hvala, ker pridete. Zelo cenim in vas spoštujem.

In nenazadnje, prinašam dobre novice. Enkrat na leto. Take res prave, dobre novice. In vesela sem, da jih ljudje tako srčno sprejmejo. Letos ni bilo slabih komentarjev na akcijo in veseli me dejstvo, da čutite našo povezavo.

Mesto in Slovenijo smo povezali. Prišli so tako navijači drugih klubov, kot tudi naši nekdanji bojevniki.

Prišli so, ker vidijo v meni ljubezen do sočloveka.

Ni lepšega darila za trud, ki ga vlagam v to akcijo, vso delo, vse te ure, neprespane noči, zgodnja jutra, pisalni stroj v glavi, ki kar hoče še nekaj novega, še nekaj dodanega, še nekomu povedat, še nekomu napisat, še nekoga prosit za pomoč, še nekomu rečt hvala…še nekdo te čaka, da te objame.

Vijol’čna kri za vse ljudi je zgodba o ljubezni do sočloveka. Nekomu smo upanje. Nekdo zaradi nas živi. Nekdo zaradi nas lahko spet gre med ljudi in nekdo gre po ulici in je hvaležen, da obstajamo.

In hvaležna sem, da obstajate vsi, ki ste prišli. Hvala za vse selfije. Številnih fotografij nimam, ker se preprosto nismo uspeli najt. Hvala, ker mi mahate na daleč in veste, da me čez par minut tak ne boste našli. Hvala predstavnikom kluba.

Gospod Krznar, Jan, Marcos. Čudovito. Marcos daruje kri in poudarja, da mu pomeni kot da bi dal gol. Tudi nam, tudi nam. Medtem ko smo mi drugi dan nadaljevali z akcijo, je on osvojil še Triglav. Človek ostane brez besed.

In potem so tu še tisti, ki pridejo v tišini, da so z nami. Eni celo za presenečenje. Ali dva. Ali tri. Prepoznali jih boste na fotografijah. Srca, ki jih občudujem že toliko let, ki so bili vzorniki na igrišču, zdaj pa so izven njega. S svojim odnosom do družine, športa in navijačev. Hvala vam, rada vas imam in nimam besed kako hvaležna sem vam za vašo prisotnost. V srcu, zmeraj.

Lepo je vedeti, da imam za sabo ekipo s katero sodelujem že vsa ta leta. Čudoviti ste, krvodajalci vas imajo zelo radi in komaj čakajo, da se znova srečate. Hvala vam za vse.

Center za transfuzijsko medicino, Rdeči križ Maribor, moj NK Maribor in še oni.

Aritmija. Vaše grafike so bile letos tako zaželene, kot še nobene. Vsako leto ste presežek, vsako leto nadgrajujete svoje izjemno delo. Goran, Petra in ekipa. Hvala iz srca. Ker ste ustvarili akcijo in ker ste vedno na drugačen način ostali z njo. Ta pogodba za nedoločen čas mi je ena ljubših.

Čeprav je še skoraj 19 let od moje diplome, izpita za avto pa več kot 23 let, je moj pečat življenja ta akcija in vsi, ki prihajajo.

Hvala vsem, ki ste nam omogočili, da so prvi plakati šli med ljudi, hvala vsem, ki ste delili objave in hvala vsem, ki ste o nas govorili na glas.

Pa še Totega Reporter Milana imamo. Ko sem prišla drugi dan na akcijo, sem rekla, da bi ga res lahko imeli. In hvala, ker ste me slišali.

Morda ne veste, ampak na akciji je bil nogometni sodnik, ki me je tako šokiral, da sem stala tam pred C7 in nič mi ni bilo jasno. Gospod je daroval kri in mi podaril najbolj noro darilo, ki ga človek lahko dobi. In ja, naj s tem prikladno počasi zaključujem.

Vsaka akcija ima težke trenutke, delamo napake in se od njih učimo. Pomagamo si med sabo in prav zaradi vsega kar smo prestali se še bolj spoštujemo. Skozi leta smo postali boljši, hitrejši in isto srčni, predani in nasmejani kot prvi dan. Želimo, da se naši krvodajalci med nami počutijo fantastično in da ponosno pokažejo fotografije svetu in ljudem, ki jih imajo radi. Ampak.

Res bi lahko nekateri v tem mestu pogledali nad svojim nosom in egotom. Nekateri bi lahko spustili slušalko za bedne klice in poklicali za to, da se naročijo za krvodajalski termin. Ali pa se spomnili, da bi nagradili krvodajalce, ne pa jih na Mladinski kaznujejo. Zato tem ljudem dajem rdeč karton. Od rumenega je minilo že nekaj let. In naj še samo to dodam.

Empatije ne premore vsak, zato sprejemam dejstvo, da se družimo takšni, ki jo imamo. In na koncu dneva šteje samo to. Tisti euro ali dva, pa je bilo vredno. Ker služimo ljudem. In smo na to ponosni. Bili. In bomo.

Bilo mi je v čast. Vsako sekundo. Vsak trenutek. Vsak klik, vsako besedo. Vsako misel. Bilo mi je v veselje. Biti z vami in z vami začutiti moč brezpogojne ljubezni.

Hvala Evelina, ker si mi zapela skupaj z mamico in hvala vsem, ki ste mi na kakršenkoli način pomagali. Toliko vas je in oprostite mi, če sem koga nenamerno pozabila.

Hvaležno maham in vam ploskam.

Z nasmehom. Tudi tokrat z imenom in priimkom.

Mojca Pepelnik