Select Page

Je v srcu.
Ko se raztrgaš. Ko se boriš. Ko verjameš. Ko upaš. Ko probaš. Ko se ne predaš. Ko greš pogumno. Ko greš v boj in veš da bo težko. Je težko. Je zahtevno. In vztrajaš.

Prosti strel.

Po dveh prejetih golih sredi polnega stadiona v Istanbulu še zmeraj garaš. Mark in Jojo za čarovnijo večera. Velik si, koliko imaš veliko srce. Tudi tokrat. Primeš žogo, letiš na sredino.
Ne predajaš se. Še vedno si v igri. Kdo je rekel, da ti ne bo uspelo? In pol napaka. Za penal. In konec tekme. Ko zaboli. Ko ti ni vseeno. Ko ni fer. A veš, da si dal vse kar si imel. Da si niti sekundo ne smeš ničesar očitat. Da so nasproti tebe stali velikani. In tudi ti si bil velik. Zaradi srca. Zaradi upanja. Zaradi upanja.

Uspelo mu je.

Naj ti nikoli, ampak nikoli nihče ne reče, da si manj. Da zmoreš manj. Da si karkoli drugega kot dober. Garač. Optimist. Za nov dan.
Težka tekma. Težki nasprotnik. Nove izkušnje. Nova znanje.

Martin ob kotu.

Pobrat se je treba in it naprej. Nove ovire prihajajo. Nove tekme. Nobena ni lahko. Ali je turški velikan ali Bravo iz Ljubljane. Vsi igrajo nogomet in vsi ga igrajo dobro.

Aljaž. Po vemo čem.

Preskok je velik. In sprašujem se, kako smo prišli do tega, da je že v kvalifikacijah za konferenčno ligo nasprotnik tretjega kroga na tako visokem nivoju. Nogomet gre res v neizmerne višave. Znanja. Denarja. Tudi pohlepa.

Naša čudovita tv hiša.

Mogoče je slednji kriv, da nam spet ni bil omogočen tv prenos. Smo zgurali. Našli linke, se borili s prekinitvami. Videli srečanje. Najboljše trenutke ujeli. Vredno je iskat. Potrpet. Preživet. Smo žilavi in vsega navajeni. Imetje te prenose za golf in vse druge športe. Nobenega ne podcenjujem. Nikoli nisem. Spoštovanje državnih medijev in prenosov najbolj trofejnega kluba v državi je vidna. Razumem. Spoštujem ne.

Letalo.

Lepo je bilo videt medije na tiskovni na letališču. Vesela sem, da vsaj v poročanju o zadnji in napoved za novo tekmo v državi nekaj pomeni. Sploh, če pride medij, ki ga tako redkokdaj vidimo. Hvaležna ploskam. Vsakemu posebej.

Zdaj vsi vedo njegovo ime. Mark.

Druženje s krasnimi ljudmi. Ko ugotovimo, da so še samo tri minute. Kot da čakamo na ognjemet. A na letališču pristane letalo z odtenki zelene. Eni jih vidijo prvič. Ne hodijo ravno z nami. Upam, da to sezono vendarle še pridemo. Na tiskovno prideta g. Damir Krznar in Luka Uskoković. Vmes fantje in delegacija pridejo z letala. Hvala za stiske rok, objeme in pozdrave. Iz srca hvaležna za vse te prijazne obraze. Ki cenijo, da smo čakali. Več kot uro, ker smo se želeli še malo vmes pomenit. In minil je čas.
Naenkrat smo se porazgubili, poslovili in odšli. Vsak svojo pot. Na kavico in domov.
Lepo je, ker vas imamo. Naši ste in naši boste ostali.

Sven.

Dokler dajete vse od sebe, si nimate ničesar za očitat. Ničesar. In ponosni smo na vas. Nam ste v krvi in hvala, ker ste.

Gospod Krznar.

Zaploskajte si in pogumno v nove zgodbe, zmage, učenja in objeme. Dežja ni več. Nasmejmo se sončku. V nedeljo ne pozabite na šilt kape vsi na vzhodni tribuni. Teklo bo z nas in sonce ne bo šlo z neba tako hitro.
Prijazno maham in vabim na Vijol’čno kri za vse ljudi. Tudi danes. In še vse bloge do 4. septembra. Ko se vidimo. Kot tudi 5. septembra. Vesela bom vaših čudovitih src in plemenitih duš.
Tam bom in že danes se vsem zahvaljujem za vso pomoč.

Luka.

Z nasmehom. Ona, ki pride dvanajstič in organizira enajstič.
MalaMo. :*