Čudni oblaki zakrivajo nebo. V meni pa sije sonce.
Čez teden dni bomo spet darovali kri. In to spet doma.
Ljudski vrt, dom prvakov, dom uspehov. Dom aplavzov.
Kraj, kjer je bilo uslišanih toliko molitev, slišanih toliko glasnih src.
Kjer se rodi ljubezen in zraste upanje.
Ljudski vrt je več kot samo nogometni stadion.
Morda eni ne razumejo. Ni važno. Mi razumemo.
Zato se bomo spet dobili. Ko bodo nogometaši končali tekmo v Celju, bom jaz z mislimi že nekaj deset kilometrov vstran.
Severna ploščad.
Vidim se kako korakam proti vhodu v medijsko središče. Vrata se bodo odprla in stopila bom v sebi ljubi svet.
Tabla bo stala. Tista, s krvodajalskim logotipom. Kako lepa je. Ko sem jo pred šestimi leti prvič zagledala sem strmelo vanjo in delala selfi kot noro zaljubljena najstnica s svojim glasbenim idolom.
In potem me bo na levi čakal prvi del akcije, na desni pa drugi.
Slišali se bodo številni čudoviti glasovi ljudi, ki pridejo darovat kri. Smeh vsepovsod.
»Kje so kulice?« »Kaj to vse moram izpolnit?« In glas prijatelja, ki že kaže roko, da hiti darovat kri. Vesel, ker bo pomagal.
In tam so. Uživajo. V rokah držijo svoje darilo in ponosni so. »Mojca, eno fotografijo prosim!« in že hitim dalje. Preverim, kako je malica letos. Sejna soba je polna in čas je, da smo spet malo višje. Nekaj korakov višje. S pogledom. Z razgledom.
Zmagujemo skupaj.
Za ljudi. Ki nas rabijo. Za vse, ki jim želimo, da bi lahko živeli zaradi nas.
Tukaj smo. Pomagali vam bomo.
Ta krvodajalska akcija bo prinesla številna presenečenja. In darilo bo samo eno od njih.
Veselim se srečanja z vsemi vami. Ki pridete. Ki se trudite.
Hvala vsem, ki delite objave, ki delite članke, ki delite svoje spomine.
Hvala vsem, ki verjamete v to zgodbo.
Je res edinstvena in je naša. In v njo bom dala vso sebe kar je mogoče.
Za srečne ljudi. Za objeme sredi bolnice. Za nasmehe po operacijah. Za življenje.
Vidim jih…kako odhajajo iz bolnice…z življenjem…kot bomo mi odšli z akcije. Z zavedanjem o tem, da je dajati dobro najlepše darilo svetu.
Naj bo dvanajsta Vijol’čna kri za vse ljudi zgodba o tem, kako smo jokali od sreče. In si zaploskali na tribuni. Ker zmoremo. Ker smo skupaj eno. Ker vemo kako je življenje boleče in kako brez naše krvi življenja ne bo.
Pridite, pomagajte, delite ta blog, grafike, pošljite kak sms prijatelju.
Ker življenje je le…trenutek.
Z nasmehom. Ponosna organizatorka.
Mojca Pepelnik/MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić