Sprašujem se, ali je bolje biti neveden v svoji vednosti ali je boljše biti imun za vso vednost vednosti in kakšna je vrednost, ko ostaneš sam, ker ljudje ne razumejo tvojega glasu, ki kriči v tišini miru nevidne resničnosti?
Smo se izgubili v izogibanju vsakdanjosti, da bi doživeli tisti nor trenutek…ostati?
Če je življenje tako lepo na poti, zakaj tako želimo samo na cilj, ne glede na ceno, ki jo moramo plačati?
In ali ni v življenju pomembno le uživati v trenutku hrepenenja? Tudi če ostanejo neizpolnjene misli, ki prinašajo vprašanja jutra, ki postane dan. Danes.
Pišem mesec številka 36. Čez tri tedne bo točno tri leta, ko sem se odločila, da spremenim svoje življenje. Za teden dni. Ker nisem več želela ostati doma. Želela sem biti spet jaz. Najti sebe. Biti izgubljena med listji, med snežinkami in zvoki ptičjega petja.
Pot se je zgodila spontano. Nenačrtovano. Se skozi leta spreminjala. A našla misel. Jutra. Nočna ptička je dobila odgovore. Vstajati je začela takrat, kot je nekoč hodila domov.
Na teh poteh veliko razmišljam. Predvsem takrat, ko me zadene kak komad, ki ga obožujem in potem pridem do številnih zgodb, ki jih piše življenje.
Današnje tekme sem se veselila. Čeprav imam za sabo dolg teden in sem mogla zapret očit za nekaj minut, da sem sploh lahko funkcionirala. In odšla.
Da sem prišla. Uf, vijol’čna pot. Sedem let sva bili skupaj. Na točno takšen način. Ko sem stopila iz bloka so me čakali pesem, reflektorji. Zvok stadiona. Vročica vijol’čne ljubezni. Stadion moj, tukaj si. In tukaj ostajaš. In tudi jaz sem danes prišla, da se vrnem. Danes sem prišla ponosna kot še nikoli. Bila je drugačna, a ista pot. Moja ljuba pot, ki bo dobila drugačne luknje ulic, ki bo dobila drugačne poglede. In moja vijol’čna pot bo z naslednjo domačo tekmo drugačna. V naslednjih dneh in tednih postajam Studenčanka. In verjemite, sprememba bo lepa, posebna in veselim se je.
Kot sem se veselila tekme, ki je prinesla remi. Prinesla je res nezanimiv prvi polčas, a zato na velike potence drugi, ki je imel kaj pokazati. Ne samo dveh golov, vsakega na svoji strani, ampak tudi številke priložnosti, nerazumne odločitve.
Bravo Sven za prvenec. Prvega res nikoli ne pozabiš.
In konec. Ko ni šlo kot bi moralo iti. Ko se ni končalo, kot bi se moralo končati.
Zaslužili bi si ti. A sem hvaležna za eno.
Življenje ne izbere kot si želimo. Le to moramo znati sprejeti.
Ne vem, če se bom sploh sprijaznila, da tega naslova letos ne bo. Vseeno pa sem ponosna na ekipo. To mojo ekipo. Ki je tu. Da pozabimo skrbi. Da se skupaj smejimo. Jočemo. Kričimo.
Da po tekmi rečemo lepe misli in pozdravimo, ter se nasmehnemo.
Želim si, da bi nas vsak dogodek naučil, ne samo razveselil. Želim si, da bi vedno dvignili glavo, ne glede na rezultat ali okoliščine.
Ponosni smo na vas. In vaša bolečina je naša. Skupaj smo in skupaj bomo ostali.
Hvala, ker ste bojevniki v vseh oblikah besede. Hvala, ker ste si izbrali naš klub.
In hvala, ker ste naše srce v tem norem mestu.
Naj bo ta pika opomin. Da včasih ne moremo, čeprav zmoremo. In da včasih…je trenutek tisti, ki vse spreminja.
Čas gre naprej. In tudi jaz. Na cesti, na mojih poteh. Na norih gostovanjih.
V poplavi življenja je edino pomembno to, da lahko sredi največjega dela sedemo skupaj, pa čeprav na lojtri pojemo kosilo. In da imamo s kom deliti tisti lep pogled na življenje.
Naj vas spomnim, da je darilo življenja novo jutro. In da sonce vzhaja…da nas osvobaja.
Hvala, Ljudski vrt. V srčnosti ti ni podobnega.
Z ljubeznijo.
Utrujena, a srečna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić