S hvaležnostjo se spominjam včerajšnjega sončnega, prelepega nedeljskega popoldneva, ki se je končal s kančkom sreče, z veliko mero upanja in predvsem objemi in stiski rok ljudi, ki jih preprosto obožujem, cenim in so za mene vir navdiha in upanja.
Spominjam se, da sem rekla, da bi jaz peljala. Do počivališča. Ker sem le že ob petih hitela proti Piramidi.
In ko smo le prišli do Trsta, je bil pogled fantastičen, kava na trgu pa za spomine.
In potem smo se le pripeljali. Bonifika.
Mesec dni po tem, ko sem jo obhodila za svoj rojstni dan, je odprla svoja vrata pomladanskemu delu nogometne prve lige in imeli smo kaj videti.
Žan Vipotnik, spoštovan si, ker si zaslužiš vso spoštovanje.
Ažbe Jug, to je bila obramba sezone. Pa verjamem da ne zadnja.
Josip Iličić, ker je fuzbal spet dobil ime.
Martin Milec, ker je čas, da ga dobiš v nedeljo. Naziv, ki si ga zaslužiš in ti še fali.
In vsi ostali, ki ste igrali in na travi pustili pečat, ki je prinesel. Tri točke. Zmago. Veselje. Srečo. Energijo. Smeh. Glas petja.
In tudi nove prijatelje.
Veliko lepega. Toliko pozitive. Toliko ene sreče.
Vmes pa. Bergle. Dolgi jeziki. Sovražni napevi. Prežvečeni in zdolgočaseni lomilci tipk.
Niso vredni. A le v poduk in opozorilo. Nismo kante za smeti. In nismo od včeraj. Mogoče bi bilo pa prav, da bi eni v včeraj ostali. Za dobrobit darilu slovenskemu športu.
Ki prinese zmeraj toliko novih prijateljstev, novih objemov. Prijaznih stisk rok.
Kak je bilo fajn stop z Bonifike. Ko se je onemu stričeku očitno tak domov mudilo. Kak je bilo fajn bil z ljudmi, ki so sonce tudi ko je že čudežno padlo dol.
Kako lepo je bilo gledat fotografije, ki so nastajale.
Kako lepo je, ko vidiš kako so naši upokojeni igralci še zmeraj tako srčno sprejeti z vseh strani.
Kako za Jojota pridejo navijačice na tekmo po štirih urah vožnje, kako je ena izjemna sestra ponosna kaj je omogočil njenemu bratu in kako pridejo tisti, ki so mi v življenju toliko dali. In kako ob njih svet postane še lepši, še bolj čaroben.
Tako srčen. Da pozabiš na vse. Ker veš, da si dober v očeh tistih, ki ti pomenijo največ.
Ker ko se pomenimo, se poslovimo in zavijemo za ovinek, da si le privoščimo kosilo in večerjo, je tam on. Tako smo ga iskali, tako smo ga čakali. In ga našli.
Pozabila sem mu povedat, da še vedno čujem njegov glas na Vilharjevi in da vztrajam, ker vem, da bi bil ponosen na mene.
A bom drugič. Ker je čas tako minljiv in sekunde postanejo ure.
Ko pojemo Istrijanko in se poslovimo. Do nove sezone. Ali pa samo do novega izleta.
Hvala Koper za prijazen sprejem, hvala NK Maribor za prelep dan. Hvala vsem, ki nas cenite in spoštujete. Poskrbeli bomo, da vam bomo to zmeraj vračali dvojno.
In naj ta blog končam drugače, kot ponavadi. V njem bo namreč točno, a čisto naključno, 26 fotografij. To je številka, ki bo še nekaj let v vijol’čni začasni penziji.
Bila je namreč njegova številka. Za njegovih deset let. Aleksander Rajčević, da bodo enkrat in za zmeraj vedeti številko dresa na tvojem hrbtu.
Z ljubeznijo.
Ona, ki se je šele vklop’la.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić