Select Page

Moja nemirna duša je sedla in tipka. Ne morem, da ne bi. Ne bi bilo prav, da bi to začela jutri čez dan. Ta blog o tej res izjemno neugodni tekmi začenjam malo pred začetkom nedelje in končala ga bom tam kje, ko bodo nekateri nazdravljali. Večinoma te trenutke od žalosti.

Martin. Prva vijolica kluba.

Ob vprašanju kako sem, ko sem prišla domov, nisem našla pravih besed. Le da nisem ne jezna, ne razočarana. Da se zgodi. Pa se še bo zgodilo. In zdaj se je pač zgodilo v prvem krogu. Proti Radomljam. In ja, izgubili smo. Tri smo dobili, za četrtega pa so pol po dolgem pregledu le ugotovili, da ni veljaven. Če bi vprašali publiko, bi to vedeli že prej.

Pozdrav trenerjev.

Čeprav je ta publika ta večer vedela čisto vse. Od strategij, od odnosa, do vseh žaljiv, ki so bile tako nesramne, da ne morem verjet, da lahko to nekdo sploh spravi ven iz sebe. Na račun svoje ekipe. In trenerja, ki smo mu pred tekmo ploskali kot zmešani, ob polčasu in ob koncu tekme pa je bilo vse pozabljeno. Še številka 72 v oranžnem ni šparala z žaljivkami. Mogoče mu bo povedala to kar v obraz, ko bo odhajal domov.

Klop.

Mene pa je tak bolelo srce. Na tekmi sem bila jezna. Priznam. Kaj vse sem mogla poslušat. Kaj vse zmore vse človeški jezik. Največji strup človeštva.

Prvi enajsterici.

Bolj kot je šlo navzdol, bolj so jih žalili, jih poniževali in žvižgali. Kupili so karto, pa so dobili to pravico. Po vseh teh letih tega še zmeraj ne sprejmem. Ne morem in moja vijol’čna duša tega preprosto ne dovoli.
Dejstvo je, da razen prvih nekaj minut, od te ekipe nismo videli čisto nič. To je bila ena najslabših tekem v zadnjih letih in ja, zgodila se je. Pač te danes in bilo je kar je bilo. Ne vemo zakaj in roko na srce nas tudi briga ne zakaj.

Naših 11.

Mladi so bili videt, kot da imajo noge, ki jih sploh ne ubogajo, starejši pa so se trudili premikat ta voz, ki preprosto ni imel ne olja, ne motorja, za bencin pa je tudi sfalilo. Ampak ja. Bila je pač taka tekma. Ko ni šlo, pa če bi ne vem kaj vse premikali. Šlo pač ni. Menjave so dale novo upanje, ki je bilo malo lažno, ampak saj te verjamemo do konca. Pač dokler vidiš da se upat da.

Kapetana.

Veselila sem se tega srečanja, z Anito sem preživela krasen čas. Hvaležna sem, da ohranja svojo letno zraven mene. Hvaležna sem ji, da je z mano potrpežljivo čakala na vhodu in po tem, ko so mi pojasnili, da moja letna ni podaljšana, ker njim mašinca ne dela. Kje se izgublja prijaznost pa je že zgodba za druge medije in ne ta moj.

Po skupinskem fotografiranju.

Utrinki vijolice je z leti postal blog, ki želi vzpodbujat ljudi v dobro. Zato se trudim, da spregledam vse kar me čaka na poti in uživam na stadionu, ki ga tako obožujem.

Rok je veliko pretrpel.

Za mano je res zahteven in dolg teden in v Ljudskem vrtu najdem tisto svojo dušo, ki uživa na svojem sedežu, pozdravlja prijatelje in se res počuti doma. Niti v nočni mori nisem pričakovala takšnega razpleta, ga pa sprejemam in spoštujem.

Kulisa.

Moja naloga je, da ostajam navijačica s srcem in dušo. Kot sem še dolge minute po tekmi poslušala Viole malo s solzami v očeh, sem se zavedala, da je to bistvo nogometa. Da izgubiš, navijaška skupina pa samo poje in poje in poje. Pridejo nogometaši in slišijo same lepe in vzpodbudne besede. Verjamejo v ekipo in so prepričani v vse dobro. Neverjetno je bilo gledat tiste stiske rok na daleč in stala sem tam, sama na svoji tribuni, prepričana, da se je tekma končala točno tako kot se je morala. Da moramo ostat povezani, da moramo držat skupaj.

Živi zid.

Ja, drage Viole. Točno to rabimo. Samo tako lahko premagamo in zmagamo vse. Samo tako nam lahko vse uspe. In nam bo.

Končni rezultat.

Fantje so se še drugič vračali v slačilnico. Hvala Martin. Zelo cenim.

Trenerji.

Pozdrav prijateljem po tekmi in dolge debate. Premalo se vidimo. In zdaj sem tu. Sedim, ob polnoči pred računalnikom. Nekaj čez 4h zjutraj bom vstala in šla na Piramido. Moji zlati kužki me čakajo, srnicam bom spet kaj razlagala in se pritoževala nad onim polomljenim drevesom od neurja. A bom srečna. Kot sem srečna na stadionu. Ne glede na to kaj se zgodi. In ne glede na to kaj se bo zgodilo. Imam tako čudovit stol. Imamo tako lep stadion. Tribune. Kulisa je lepa. Vedno nas je veliko. In včasih je dres…pretežek.

Viole po tekmi.

Žal mi je, da se ni izšlo in prepričana sem, da si tega tudi vi niste tak predstavljali. A porazi so del športa in vsak poraz prinaša nova spoznanja in nova učenja. Predvsem pa dejstvo, da se vsi vedno znova poglobimo vase in postanemo dovolj kritični. Z znanjem, ki ga imamo in predvsem očmi, s katerimi gledamo.

In ostali navijači.

Vijol’čni fantje so naši. Ne glede na to kako so dobri ali zanič. Kako imajo kaj pojma in kako nimajo. Dobili so številko na vijol’čnem dresu in prepričana sem, da bodo šokirali še marsikoga. In veselim se, da bom spet zadnja šla z moje C5 ali po domače stare C tribune domov z retoričnim vprašanjem: »Kaj sem vam rekla?«

Ponovni prihod po navijanju Viol.

Pogumno glave gor. Vse bo še dobro. In pred nami je noro dobra sezona. Nič ni večno. Tudi ta poraz ne.
Z ljubeznijo.

Pozdrav Violam, ki so izjemno navijale celo tekmo.

Ona, ki vztraja. Dajte še vi.

Slovo sobotnega večera.

MalaMo. :*