Nekje med Cvetjem v jeseni in pomladanskim listjem dreves nas pot pripelje spet tja.
Še preden stopim na tribuno čutim tisti naboj, ki me spremlja že od jutra.
Čustva se mešajo v vrtincu norosti in pričakovanj, ko stopnico za stopnico stopam na vrh tribune in iščem trenutek tišine. Ki mine.
Prijaznost. Spoštovanje. Hvaležnost. Mojca, tu si. Res si tu. In zraven tebe je nekdo s katerim želiš deliti ta trenutek. Ta dan.
Ta moment. To vznemirjenje. Deli se na pol, pa je lažje.
Danes ne bom nervozna, si rečem.
Si dopovedujem ves čas ogrevanja in vsega kar spada zraven. Roke niso potne, čuti pa se tista velika želja, da gremo domov s tem, kar je naše.
Medtem ko Tadej prevzame vlogo glavnega fotografa, mi oči švigajo na vse strani in čuti se, da bo ta derbi drugačen. Še bolj čustven, še bolj nor.
Začetek. Priložnosti. Padci. Priložnosti. Kot. Pa še en kot. Ja, pa še kot in kot.
In gol. Rok. Začelo se je. A ni še končano. Prvi polčas je in pot je še dolga. Od izpolnjenega do izpraznjenega.
Od pridnih do porednih. Od bakel do žalitev. Od črne, bele, do vijol’čne, rumene. Seveda, tudi bele.
Polčas se obrne. Stojim tam nekje zadaj. Mogoče je kdo ujel moje lase, to pa je bilo tudi vse. A čeprav se verjetno kakšno pivo še ohladilo ni, ko je Miki izpolnil ljubo. Mudri nadaljeval začeto.
Nič sluteči avtogol.
In ura, ki ne mine. Noče miniti in ko mine šest minut se mi zdi, da traja stvar že dva dni. Konča se. Končno se konča in vse leti, hiti, se jim mudi.
Vse tisto, kar želiš videti in tisto kar ne.
Krasni prizori slavja so tisti, ki jih bom obdržala v spominu.
Kako sem tekla po stopnicah v upanju, da tudi meni ne prileti kaj v glavo. In tam sem jih zagledala. Vse te moje ljube družine.
Končno. Končno. Ti presrečni, nasmejani obrazi so risali pot do pokala.
Prišel je. K nam je prišel. Klicali so imena naših fantov na oder in njihovi otroci so jim z roko v roki sledili.
Ponosni na svoje starše, ki so dosegli nekaj, kar je tako naše, kar je tako vijol’čno.
Naslov številka šestnajst. Kako izjemna številka. Kako izjemen večer. Veselja, ljubezni, politega piva.
Presrečnega in vedno skromnega trenerja.
Pa nasmejanih obrazov, ki kar niso mogli vstran od pokala. Razumem jih. Tako zelo so si ga zaslužili. Tako zelo jim pripada.
Vaš je, pubeci. Noben vam ga ne bo vzel vstran. In pošteno ste ga dobili. Zmagali ste ta maraton, ki je bil poln preprek, ovir in glasov.
Poln je bil nekih navideznih občutkov manj vrednostnih kompleksov posameznikov, ki se niso mogli sprijazniti, da je Maribor številka ena.
V kulisi tega lepega večera sem ujela poglede in besede. Slišala in videla. Prebrala. Bolje da ne bi.
Ampak nihče, ampak nihče mi ne more pokvariti dneva, ki je pred mano, večera, ki je za mano.
Vsem, ampak hvala vsem za prelepe fotografije. Čisto vsem hvala za prelepe stiske rok in objeme.
Hvala, ker me vedno pridete pozdravit z vso toplino in spoštovanjem. Hvala, ker mi nikoli ne rečete ne, ko si pa spet nekaj zmislim.
Hvala vsem prijateljem, ki ste verjeli, da bom lahko videla to tekmo v živo in največja hvala vsem, ki ste nama to omogočili.
Hvala, ker ste nama dovolili, da sva bila lahko priča tej neverjetni, veličastni in prekrasni pravljici. Hvala.
Za celo sezono. Za vse kar je bilo in kar še pride. Še naprej bom srčno in ponosno pisala o mojem klubu.
O mojem klubu. O mojih fuzbalerjih. Tudi o mojem kapetanu. Pa še o mojem drugem, pa tretjem kapetanu. O vseh.
O tem, kako bom vse naredila za še eno krvodajalsko akcijo.
Še naprej bom pisala krasne bloge in verjela. Prosila na Piramidi za lepe zgodbe in stisnila roko vsakemu, ki mi jo bo podal s pristnostjo in iskrenostjo.
Nimam nekih pravih besed kako opisati vse skupaj. Toliko se je vsega nabralo. Toliko čustev. Toliko pristnosti.
Stati tam spodaj. Gledati. Uživati. Narediti fotografijo ali dve. V nobeni verziji. Bili blizu.
Čutiti to energijo. Dvig pokala. Bakle. Pivo. Sreča. Ena sama pristna sreča.
Toliko ljubezni. Zaradi ene same barve. Zaradi enega trenutka, ki je trajal šestintrideset krogov. Tega trenutka, ki ga bomo pomnili do konca svojih dni. Trenutka ko smo bili eno.
Težko človek razloži kako je, ko ga objame prvi strelec lige ali se lahko fotografira s Kapetanom in pokalom.
Kako je te objame direktor ali pa ti stisne roko najljubši nogometaš vseh časov in z njim narediš selfi.
Težko pojasnim kako je, ko imaš ljudi, ki jih obožuješ pred seboj in je njihova sreča tvoja sreča.
Ko trpiš, ko oni trpijo.
Ko ti je hudo, ko je njim hudo.
Nogomet je čustvo. Je prijateljstvo. Je sreča. Tudi bolečina. In veliko odrekanja.
Res je bil lep večer. Res je bil to trenutek. Ki naj traja. In ne mine.
V osmem razredu osnovne šole sem napisala spis o nogometu. Normalno. In gospa razredničarka mi je obljubila, da ga dobim, če bo Maribor prvak.
Včeraj po tekmi me je čakal v elektronskem nabiralniku.
Zato mi dovolite, da blog končam z zadnjim stavkom tega spisa.
Lahko vam je žal, da niste bili tam.
Z ljubeznijo.
Tebi, vijol’čna vojska, zvesta.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić