Nerazdružljivi

Ni bilo lahko. Nič ni bilo lahko. Ne za njih. Ne za nas. Ne za mene. Ne vem kaj je bilo lahko če sploh kaj. Še ko sem na koncu pristala na tiskovni sem se zavedala, da je včasih še tako preprosta stvar lahko tako zelo…težka.

Zdi se mi, da sem prišla na tekmo lahka kot pero, odšla pa težja od nog, ki kar nočejo na Piramido. Zdi se mi, da sem se odprla tisti mini zvezek, da si olajšam dušo, bila pa je tako težka, da niti bolelo ni. Otopelo je.

Prvi gol me je malo prebudil, drugi vidno šokiral. Drugi celo tako, da nisem uspela niti pogledat posnetka za nazaj, ker mi ni bilo nič jasno.

Ko se je malo pred polčasom rezultat zmanjšal, sem verjela. Ob polčasu sem na onem hodniku vztrajno ponavljala, da je preobrat možen in zakaj je bolj pomembna zmaga nad Mariborom, kot pokal. Ta zakaj naj ostane retoričen. Nočem vedeti.

Drugi polčas sem isto mirno sedla kot polčas. Polna optimizma. In to je vse, kar ti na koncu ostane. Ko vidiš še drugi gol in še tisto drugo sporno situacijo in pol še čudežno razveljavljen gol domačinov, preprosto obstaneš.

Ne veš ali bi kričal, ali bi se sarkastično smejal. Preprosto si tam. Ne ganejo mi ti smešni komentarji spleta ljudi, ki verjetno potrebujejo samo ljubezen. Niti me ne zanima kako bodo kot morakvarji srkali dobroto iz totih pubecov, ki so včeraj preprosto bili…slabi. Ni bilo povezanosti, ni bilo igre. In kot je rekel trener, pol pa še te prekinitve, ki uničujejo ritem. Vse skupaj zaštrikano v en veliki vroč pulover pod katerim tak švicaš in vse kar si želiš, da ga že enkrat slečeš naj vse gre nekam in že mine.

Dejstvo, včeraj nismo (ne so, ker smo skupaj eno, še pomnite?) igrali dobro in dejstvo je, da za vse res ne moremo kriviti višje sile tam nekje v kombiju, dejstvo pa je, da so ti prenosi, te kamere in vse ostalo pod vsakim nivojem. Če po glasu prepoznaš človeka, sem včeraj ugotovila, da ene jabke (ne jabolka, jabke) res niso padle daleč od dreve in ta dreva je hujša kot oni hrasti na poti na Kalvarijo.

Če sem za kaj hvaležna, sem za svojega šoferja in dejstvo, da sem tekmo videla v živo. Telefon mi je zvonil v eno in ko je sfalilo še prenosa, je bilo vsega konec. In ne, to se ni zgodilo samo enkrat. Vse za ceno, ki se plačuje zaradi nečesa kar nikoli ni bilo kvalitetno. Morda v novi sezoni? Upajmo in si želimo. To je zmeraj tako.

Ko včerajšnja zgodba, ki je zgodba o tem, da včasih preprosto ne zmoreš. Ne gre. Pritisk? Občutek branjenja nečesa? Mogoče mladost, ne izkušenj? Morda.

Včeraj sem bila jezna in razočarana. Nisem bila besna. Nikoli ne bi mogla biti. Človek bi jih vse samo objel pa reko…ajmo, daj toto glavo gor pa naj gre vse nekam.

Zato sem danes hodila več kot tri ure. Premetavala glavo, noge in telo, da bi našla odgovor v sebi. Kako, da bi sprejela. Kako, da bi razumela.
Mogoče razumem, ne vem.

13 let kasneje po mojem prvem porazu v Šiški, kjer sem takrat gledala čisto drugačen klub (to je že tretji, ki ga spremljam na tem skoraj ne spremenjenem stadionu), sem ugotovila, da morda tega ne bom in nočem sprejeti, a se je zgodilo. Realna Mojca se vedno malo boji, navijaška Mojca pa je vedno pune optimistična in se ne predaja do konca. Vedno sem nekje v precepu ali naj zmaga srce ali razum. Ker slednji nima meje, vedno naletim na težavo.

Danes zjutraj mi je oseba, ki o fuzbalu res nima pojma rekla, da je pač samo fuzbal. Ne. Pa ni. Nikoli ni bil samo fuzbal.

Po vseh teh letih prevoženih kilometrov, po vseh teh izjemnih zgodbah in predvsem po vsej tej predanosti, ljubezni in spoštovanju, je to zmeraj nekaj več. Je moja nogometna družina. Velika. Kritična. Zahtevna. In predvsem včasih malo preveč lačna. Uspehov. Navajena prvih mest in za druga ni prostora.
Biti navijač ali igralec Maribora ni zmeraj lahko. Je pa zmeraj, ampak zmeraj vredno. Karkoli rečem in ni po standardu nasprotnikov je vedno neki moj besedni spopad, ker mi naj zmeraj molčimo. Ko smo dobri, se ven mečemo, ko smo slabi je to katastrofa. Če s čim nismo zadovoljni pa tak zmeraj jokamo. In to poslušam od nekih ljudi, ki jim je bil največji uspeh to, da se niso izgubili na ulici.

Če so mi nekoč očitali nestrpnost, ker sem preveč vijol’čna, si bom drznila napisat, da sem za razliko od enih, ki menjavajo šale, igralce in klube kot spodnjice (v par dnevih in tednih), zvesta. Poštena. Iskrena. In še enkrat. Zvesta.

Nekoč sem sprejela dejstvo, da za porazi prihajajo vedno lepe zgodbe.
Zjutraj sem naletela na Aljaževo izjavo. Trofi te. Tak je kratka, ampak te trofi. Kako mlad in izjemno talentiran fant prevzame odgovornost. Izjemno. Ampak ne morem da ne bi…ni treba, mladi dečko. Življenje vse vrne. Trud, garanje in predanost. Ne skrbi, vse bo še dobro. Prej ni konec.
Današnji dan je težji. Živčki se pomirjajo. Čez par ur bom menda dočakala nekaj, kar čakam že 7 mesecev. Ampak rada bi končala s tem, da je prav, da ne pozabimo.

Da smo, ko se srečamo po tekmi, prijatelji. Da se objamemo in si stisnemo roko. Da smo se veseli in da vemo, da se po žvižgu začne zgodba, ki se nikoli ne konča.
Čeprav se v soboto ena končuje. Nosi ime. Marcos Tavares.

Pridite in se poslovite od žive Legende. Pridite. Obožuje polne stadione in za vse kar je naredil za nas, si zasluži najboljše navijače na svetu. Zasluži si, da smo njegovi do njegovega zadnjega koraka kot igralca.
Ena gospa mu je včeraj po tekmi izrekla zahvalo, da ni igral. Ker če bi igral, bi zmagal Maribor, mu je rekla.
Spoštovati. To je vse, kar na koncu ostane.

Moji zlati fantje…karkoli se bo zgodilo. Najboljši ste. In ena slaba tekma ni slaba sezona. Ni slabo leto. Ni slabo življenje. Je samo ena slaba tekma. Pa še bodo. Eh, koliko jih še bo. Ampak slajše je pol, ko se pobereš in vidiš kako močen si v resnici.

V Mariboru smo žilavi ljudje doma. In dokler bomo živi, skupaj bomo stali.
Se selfkamo v soboto. Pridite. Lepo vas bo objeti.
Z ljubeznijo.
Zmoremo, ker zmoremo.
MalaMo. :*