Da obstajamo. Da smo tu. Da smo srčni. Predani. Delovni. In obožujemo nogomet. Stadione. A najraje imamo svojega. Ljudski vrt je naš dom. Najraje na svetu ga imamo. Skupaj jočemo in se smejemo. Skupaj smo, ko nam svet obrne hrbet in vrata.
Danes (pardon, v soboto popoldan) ste nam zaprli vrata. Ker je nekdo vrgel kozarec v delivca pravice. Nisem ga mogla ustavit. Žal mi je. Sploh nisem videla, da je kaj vrgel, kako naj bi ga ustavila? Kako naj ustavit čustva ljudi in jezo? Kako naj preprečim, da se te stvari ne bodo dogajale, da bom lahko v živo na tekmi? Povejte mi, kako? Ker bom naredila.
Samo 161 cm imam v višino. Jezik pa mi tudi ne dela usluge. A ne morem preprečit tega za kaj so me kaznovali. Počutim se razočarano, izdano in žalostno.
Svoje solze sem potočila. Jih potopila v delanju ladjic za izjemen projekt. Svoje solz nisem skrila pred svetom. Ker želim, da svet ve. Da mi ni vseeno, da sem jezna. Ja, jezna sem.
Ker ste pozabili. Na nas ste pozabili. Ki živimo za nogomet. Ki ga obožujemo. Ki mu dajemo smisel. Mi smo skupaj eno. Nas ni brez nogometašev in nogometašev ni brez nas. Skupaj tvorimo celoto. Vzeli ste jim polovičko. Zaradi napake posameznika.
Če smo za vse krivi, zakaj potem nihče drug na drugi strani nič ni kriv? Povejte mojemu ranjenemu srcu, zakaj ste nas pozabili? Zakaj ste nam par ur pred tekmo povedali nekaj, kar bi lahko povedali že par dni prej? Zakaj ste nam do zadnjega dovolili upati, potem pa nam vzeli to upanje?
Kako naj mladim širom države pojasnimo, da niso smeli na nogomet? Da vidijo končno ta prave nogometaše in se po tekmi z njimi slikajo? Zakaj…?
Zlomili ste mi dušo. Tak je pokalo, da je kar bolelo. Ko sem gledala tekmo po tv sem se počutila kot tujec, ki je vletel na neko napačno zabavo in tam nima kaj početi. Po operaciji sem spet gledala domačo tekmo po tv. In se spraševala če je fuzbal postal tako podcenjen. Si navijači res zaslužimo take vrste prenose in kam vodi to? Da te prime, da bi po par minutah preklopil, izklopil ali pač utišal zvok. Pa konec koncev…zakaj pa ne? Saj svoje igralce zagotovo boljše poznam.
Ne trdim, da je to lahko delo. Pričakujem pa, da je nepristransko in da so ljudje na njega pripravljeni. Si predstavljate, da darujete kri pa ko pridete na stol, pa nimajo igle? Al pa na sprejemu ugotovijo, da ne obstajate? No, nekje tu smo…
Če smo sploh kje. Že 20 let sem na nogometnih tekmah. Ampak vedno, ko sem prepričana, da bo boljše, preprosto ni.
Kvaliteta umira. Mi pa samo gledamo polek. In čisto nič ne moremo. Ne moremo naredit in ta občutek nemoči je hujši kot udarec včeraj v vratu, ki me je prizemljil, da se moram ustaviti.
Kričim, da nisem slab človek, ker sem vijol’čna. Kričim, da si tega nisem zaslužila. In nisem. In tega ne sprejemam. In jemljem osebno. Jaz, Mojca, to jemljem osebno. Čeprav ne bi smela.
»Saj veš, da nisi kriva, da ne smeš it, ne?« mi je rekel, ko sem mu močila majico…
Ampak saj res nisem jaz važna. Nismo mi važni.
Mala sem in mala bom umrla. Zvestoba vijol’čni mi je položena v zibelko. In ne dam je. Lahko me stokrat zlamate ko piksno. Ampak čas je, da postanete pošteni. Iskreni. In predvsem bodite tisti, ki si boste nastavili svoje ogledalo.
Ker nogomet v tej državi gladko in počasi…umira. Mi pa dejansko z njim. Samo hudičevo trmasti smo in se ne predamo kuj tak. Pa žilavi, da glavo boli.
Eni so pozabili, da že skoraj dve leti hodim po vsaj 10 km na dan. Nikoli nisem bila kavč navijač. Ampak bila sem pa kavč sprehajalec. Ampak zdaj…zdaj me lahko boli vse od ledvice do glave…jaz preprosto grem. Videli me boste šepat, jamrat, cvilit in kričat. Kaj, še en dan prej bom komaj vstala, drugi dan pa se bom borila z lesenimi štengami in iskala pot do hrastov. Ampak zmorem. Vem da zmorem.
Tudi to bom prebolela. Stoje. Ne dam se. Tukaj bom, ko se bodo vrata spet odprla. Tudi krvodajalska vrata bom letos odprla. Ne vem kdaj, a bom jih.
Za mene beseda nemogoče ne obstaja. Uf, sem v letih že poslušala kaj vse se ne da in naredila to, da se je dalo. In se bo dalo.
Nogomet se igra za navijače. Ne za kavč navijače. Prosim, ločite enkrat že to. Nogomet ni za splet, kjer ljudje povedo vse tisto, kar ti v obraz nikoli ne bi mogli. Nogomet ni za klovne, ki skupaj s svojimi umetnimi lutkami gledajo in žalijo nekaj, kar jih je naredilo pomembne. Nogomet ni za tiste, ki se ne morejo navadit.
Krivic. Resnic. In predvsem svobode.
Ljudje smo. Meso. Kri. Duša. In imamo čustva. Vsak po svoje jih izražamo. Nismo vedno na isti valovni dolžini. Še stokrat se bomo skregali. Ampak to zato, ker smo ljudje. In še stokrat bomo tisto roko videli vsak po svoje. Po svoje. Ne po pravilih. Po empatiji. Po videnju. Po neki želji videti, to kar želimo videti.
In veste, to počnete tudi vi…
Dovolj izkušena sem, da pričakujem nepričakovano. In predvsem, da se nasmejem genijalnosti ljudi, ki jih globoko spoštujem. Ko določene stvari dojamem šele v tretjem branju mi je jasno, da so eni večji od večjih.
Sledila sem svojim sanjam. Že 10 let pišem o stvareh, ki jih imam najraje na svetu. To so moji dnevniki. Moji spomini. Moja čustva. Jeza. Smeh. Žalost. Prijatelji. A tudi sovražniki.
Globoko spoštujem spoštovane in se ne oziram na tiste, ki tega niso vredni.
A želim si le, da bi se spomnili. Da smo tu. Da je že čas, da slišite nas glas. Da nas vprašate ne to kar vi želite slišati, ampak to kar vam mi želimo povedati. Da je čas, da odprete vrata in da ko odidemo, da razumete.
Da ni fora v barvi dresa, ampak v odnosu do dresa. Da ni fora v iskrenosti, ampak v predanosti. Da ni fora v tem, da delaš, ampak da moraš delat dobro.
Kompas se je že izgubil. Čas je, da se zbudite. Ker če se ne boste, bo ostalo samo še tistih 100 ožjih družinskih članov, ki bo sviralo še takrat, ko se bo ladja že potopila.
Jutri grem spet mimo njega. Morda bo ona ledena sveča še tam. Ko sem jo ob 8h zjutraj videla, sem v njej videla toliko simbolike.
Malo samokritike pa nikomur nikoli še ni škodilo. Problem je, da se za uspešnim konjem vedno praši. Za neuspešnim pa ostaja kup…. (dodajte po potrebi).
Enkrat bom razumela zakaj se vse zgodi z razlogom. Enkrat. Nekega dne.
Do tokrat pa se bom učila odpuščati. Jaz, kot navijačica. Ker ne razumem. In ne verjamem, da se boste kdaj potrudili, da bi razumela.
Te ekipe pa ne menjam za nobeno. Nikoli. Pa naj ostane spomin na ta remi brez duše, brez ljudi. Brez vsega.
Navijaški svet se je preselil na splet…pa verjetno je tako še najbolj prav za tiste, ki ne marajo zime.
Jaz je tudi ne, samo je ljubezen do NK Maribora večja od tega.
Upam da kmalu na snidenje, prijatelji. Dans se fuzbal ni igral za nas.
Ampak za tiste, ki so pozabili.
Z ljubeznijo.
Do konca predana.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić