…bilo je lepo.
Ne potrebujem velikih daril. Moje darilo je življenje. Sprehod. Palice. Kužki. Pogled s Piramide, Mestnega vrha, Kalvarije.
Čisto vsak dan pogled najprej usmerim proti Ljudskemu vrtu. Ker sem zgodnja je še v temi, velikokrat v megli.
A tam je. Moj kažipot. Moj svetilnik. Moja luč.
Dom prvakov. Leto norih spominov. Ko smo izgubili, da smo dobili. Ko smo iskali, da najdemo.
Ko smo pomagali, da smo reševali. Ko smo bili bitke. Da smo obstali.
Brez, z, narazen ali skupaj. Pogumno. Srčno. Predano.
Sledili srcu. Da nam uspe.
Bilo je leto velikih bitk. Vsak zase se je boril, da smo preživeli. In doživeli. Jesenski naslov. Krasne spomine. Veliki aplavz. Plemenita srca.
Poklon.
V letu nepričakovanih preobratov, v letu zgubljenih korakov, ko se je zdelo da blato prehaja v sneg in da nas dežna ploha lovi na vsakem koraku, smo se poklonili soncu ki nam je pokazal, da na koncu zmeraj zmaga…ljubezen.
Vsaka tekma v soncu ali mrazu, v ledenem obrazu ali sončni fantaziji je darilo…je hvaležnost. Je upanje.
Ni važen letni čas. Važen je samo tisti lepi vijol’čni sedež. Ki ima od septembra posebno ploščico. Ki me spomni kako lepo je, ko smo človek človeku. Ko smo prijatelji in ko si pomagamo. Ki me spomni, da ljudje zmeraj ne razumejo vsega, a je važno, da jaz to vse razumem. Ko se zavem, da je na koncu važen tisti Halls bonbon, da je važen košček robčka. Za očiščen stol ali pa za brisanje solz. Ob slovesih ali srečnih trenutkih norosti.
Leto 2021 me je naučilo, da ne morem zmeraj imeti kar si želim, ker v bistvu vse že imam. V novembru sem se soočila z izzivom julija. Šele zdaj vem kako močna sem v resnici in kako me prvi trenutki obupa spravijo do tega, da zmorem višje. Hitreje. Močneje.
Bojim se. Še zmeraj me velikokrat potegne v tiste trenutke noči, ko ne upam narediti koraka naprej, ker se bojim, da bo morda pa za ovinkom nekaj boljšega. Ker zmeraj ostaja strah…morda pa ne bo. In ja, ko me je strah in ko se bojim predvsem največjega kritika, samega sebe, postanem bolj ledena od ledu na Piramidi ali bolj blatna od korakov Kalvarije. A pot na Mestni vrh me zmeraj spomni da ne glede na to tolikokrat bom morala odpret tista mala škripajoča se zelena vrata, kolikokrat me bo strah in kolikokrat se bom bala predvsem nehvaležnih ljudi, bom hvaležna za ta dobre.
Zato hvala vsem, ki ste v letu, ki se poslavlja, ploskali vijol’čnim bojevnikom in ekipi, ki je stala za njimi. Hvala vsem, ki niste kot blazni pisali norih komentarjev in verjeli v vse te čudeže, ki smo jim priča.
Hvala vsem, ki vsako leto tako ali drugače podprete Vijol’čno kri za vse ljudi in ki nam pomagate, da lahko pomagamo. Neizmerno sem vam hvaležna za vse lepe besede in predvsem vso vzpodbudo, ki jo v časih, kjer laž hitro postane resnica, res nujno rabimo.
Bilo je zahtevno leto. Podobno mojim jutranjim potem. Včasih megleno, včasih ledeno. Spolzko in obdano s snežinkami.
A ko pride pomlad. Ko sije sonček. Ko si obdan z neizmerno krasnimi ljudmi, kužki, konji, srnicami, veveričkami in še kakšno mucko, potem veš, da nekaj delaš prav.
Ne strinjam se, da ima vsak pravico do svojega mnenja in svoje kritike. Strinjam pa se, da ima vsak pravico in dolžnost da je hvaležen. In predvsem, da ustavi svoje tipke preden komurkoli naredi kakršnokoli škodo.
Hvala za to leto, ki mi je dalo ogromno preizkušenj. Ki me je naučilo, da če tiho govorim, ljudi skrbi. Se pa je našel že kdo, ki je mojo glasnost zamenjal za kaj drugega.
In to je sezona, ko se poslavlja veliki. Legenda je na policah. Če je še nimate, vzemite si čas zanjo. Marcos Tavares čez nekaj dni začenja svoje zadnje priprave kot nogometaš.
Zato naj vsem skupaj voščim predvsem to, da bi se znali postaviti zase in za tiste, ki ne znajo govoriti, da bi v novem letu več dajali kot prejemali, da bi v novem letu bili več hvaležni kot razočarani, predvsem pa vam želim, da bi zmeraj verjeli. Vase. V ekipo. V življenje. V dobre ljudi.
Nekje sem nekoč prebrala, da če ne moreš ljudi spremeniti na bolje, bodi vsaj ti dober.
Za začetek bo, kajne?
Se vidimo. Veselim se naših novih skupnih zgodb.
Rada vas ima.
Piše 1060.
MalaMo. :*