Dragi Rok,
na novi poti ti želim, da bi ostal zvest sam sebi,
da bi na njej užival vsak trenutek, vsak korak,
v iskanju novih priložnosti našel srečo, ki te čaka,
bil viden v množici in iskan v samoti.
Želim ti, da bi tvoj udarec letel točno tako daleč,
da bi se dotaknil pravih prstov in izgubil nekje v duši navijačev.
Srčno ti privoščim na kupe novih medalj katerega lesk ni pomemben,
le da boš v njih užival, pokazal kaj znaš in se prepustil trenutku želje.
Kjerkoli te bo v prihodnjih mesecih vodila pot ne pozabi,
da smo tukaj, na tem malem koščku sveta mi,
ki ti zvesto sledimo in te občudujemo in spoštujemo.
Hvala, ker si bil zmeraj izjemen, preprost in čudovit človek.
Želim ti, da bi vedno verjel v to kar delaš in poslušal tiste glasove,
ki so najbolj tiho.
Predvsem pa ti želim, da bi bil srečen v soju luči, ki prihajajo in
da le-te nikoli ne zameglijo tvoje čudovite duše in neizmernega srca.
Pogrešala te bom, tvoje nore vožnje s kolesom,
tvoje kričanje preko ceste, ker me boš prej videl kot jaz tebe,
pogrešala bom tvoje udarce, tvoj obraz ob točkah in nenapisane reakcije ob zmagah.
Pogrešala bom tvoj smeh, a se veselila tvojih uspehov na zemljevidu sveta.
Naj bo nova odbojkarska pot polna tistih kančkov modrosti,
ki bo šola za starost,
pa srčnih trenutkov in spominov, ki jih boš nekega dne zapisal v kakšno dobro knjigo.
Pa naj ti za konec zaželim le še toliko medalj, kot imam jaz las na glavi.
Verjamem, da mi verjameš, da jih ni malo.
Pa melji dalje!
Če kdo to zna, znaš ti.
Se vidiva. Nekje na pol poti ali pa v kaki telovadnici.
Rada vas ima.
Za devet ali devetnajst s srcem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić