Ti konci in začetki so vedno težki. Za srce, dušo. Kot korak, tisti začetni korak, ko ne veš kaj pričakovati, ko si poln nekega adrenalina, želje, volje, ljubezni.
In stopiš skozi vrata, tak težko jih odpreš, ker so kot da bi tehtala tono, ampak greš, ker veš, da je po koncu prišel nov začetek.
Spet smo se zbrali, slaba dva meseca kasneje, da pomagamo, da zaploskamo, da se najdemo, da ujamemo, da se spomnimo, da smo del ene izjemno krasne zgodbe, enega čudovitega dogodka, ki bo zapisan v zgodovino Maribora, zgodovino Slovenije. Da smo prostovoljci, ki bomo vsak s svojim znanjem in ponosom pokazali drugim z vzgledom in prisotnostjo, da je vse krasno, če stopimo skupaj.
Tudi takrat, ko nosimo stole v edini plohi dneva, ko iščemo utrinke sponzorske pijače, ko skoraj telefon zleti v novi vip loži, ko že tretjič na štengah ugotoviš, da eni spet zamujajo, ko si želiš, da bi nekateri res lepše napisali svoje ime in priimek, ko pod marelo prosiš za še en podatek, ko si fraj, pa je ful fajn, da nisi fraj, pa tudi takrat, ko prideš na kosilo in ugotoviš, da ena ni nobena.
Za nami je sedem delovnih dni. Sedem čarobnih, posebnih, zanimivih dni, ko včasih čisto nič ni štimalo, da je bilo po tem prav. Kako krasna zgodba nastane, ko ugotoviš, da adrenalin človeku da več kot si misli.
Ko prvič po severu tečeš s kužiko in navijaš, da bo na cilju zmagala. Ali pa ko spoznaš novinarja, ki že petnajst let ni videl svojega starega mariborskega prijatelja. Ali pa na testiranju srečaš številne legende slovenskega nogometa. In ja, ko prideš na skupinsko fotografiranje in za presenečenje prideta dva izjemna igralca Maribora.
Zgodbe, ki jih pišemo prostovoljci. Na našem, na mojem stadionu. Tako ljubem, tako posebnem. Z novo staro tribuno. Občudovano. Prelepo. Kak lepo se s hribčkov dol vidi. Ta magičen stadion. Ki je na eni tekmi več sreče prinesel Špancem, potem Portugalcem. Stadion, ki je končno na tem tekmovanju gostil gledalcev. V ponedeljek na četrtfinalu nas je bilo skoraj 1900, na polfinalu malo več kot 1900. Krasna številka glede vseh okoliščin, ki so bile nam dane.
Testi, testi in še enkrat testi. A ni to blog o tem kaj si mislim o teh kontradiktornih stvareh. Naj bo to blog o prijateljstvu. O zmagi v pikadu, ki je tvoja ali od prijatelja. Pa super dobrih sendvičih in noro dobrih kosilih. Uf, spet bo treba narediti kak kilometer več.
Ki jih v teh dneh preprosto ni zmanjkalo. Malenkosti, skoraj nevidne, a spletene nitke v zgodbo imenovano »Luč.«
Čas prehitro mine. Prideš, že se dogaja, če hitiš naprej, že se ti mudi. Prva tekma. Fraj dan. Spet si nazaj, noro kak čas gre in naenkrat sediš na drugi tekmi. Na jugu. Sam, dokler ne vletijo še izjemno prijatelji z vstopnicami. In si rečeš, to je to, stara moja. Spuči si toti stol, vsedi se malo, pol pa bo počasi vsega konec.
Greš na čago ob koncu, pa ugotoviš, da si srečna, ponosna in vesela, bašeš v sebe še tisto malo kar gre in ugotavljaš, da kar tak, kar tak je vsega konec. Resno? Resno je?
Kje je ono noro jutro, s prijavnico na spletu in trepetanjem, če me bodo sprejeli. In potem še upanje za drugi del. Ki se je za nas prostovoljce v četrtek zvečer končal, jutri bomo obiskovalci na finalu v Stožicah.
Rada bi se zahvalila čisto vsem, ki so mi omogočili delo na tem izjemno krasnem dogodku. Rada bi se zahvalila vsem prostovoljcem, delavcem na samem dogodku, vsem z Nogometne zveze Slovenije, hvala UEFA, hvala vsem za izjemno hrano in pijačo. Hvala vsem za učenje, nasvete, nove znanje in nova prijateljstva. Hvala posebni kosmati prijateljici.
Hvala osebju za hitre teste za krasno sodelovanje. Hvala čisto vsem, ki sem vas srečala za prijazne objeme, stiske rok in kepice. Hvala dež, da si na trenutke opral kar je bilo treba oprati, hvala sonce za čudovite nasmehe ljudi. Hvala vsem medijskim hišam, ki ste podprli zgodbo Ljudskega vrta.
Hvala tudi delavcem, ki ste noč in dan garali, da se je zahodna tribuna lahko odprla za javnost že zadnjega maja. Hvala za nova drevesa na Kajuhovi.
Hvala Merti in Miki za čarobnost četrtkovega jutra. Še vedno imam solzne oči in cmok v grlu ko se spomnim kako sta prihaja proti nam.
Hvala za vse male in velike pozornosti, hvala za vse pohvale, hvala za vse graje in hvala, ker ste verjeli v nas. Hvala, ker ste nas imeli radi. Upam, da sem upravičila zaupanje.
In zadnja hvala gre seveda njej. Ker najboljše prišparam zmeraj za konec. Hvala za vse trenutke, ki so postali najlepši spomin. Hvala draga Petra, ker si bila naša izjemna šefica, mentorica in prijateljica. Hvala za vse vzpodbude, hvala za zaupanje in hvala ti, ker si iz nas vedno izvabila najboljše kar zmoremo. V izjemno čast mi je bilo sodelovati s tako izjemno osebo in upam, da kmalu spet.
Vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da tega nikoli ne bomo pozabili, hvala.
Gledalci na stadionu…bili ste izjemni. Dobrodošli v Domu prvakov zmeraj. Naša vrata so zmeraj odprta za krasna navijaška srca.
Tako, dragi prijatelji. Z 21 fotografijami se kot prostovoljka U21 na tem mestu poslavljam.
In kot sem rekla takrat, ko sem med zadnjimi odhajala s stadiona v četrtek in naredila še zadnjo fotografijo večera… »Zadnji naj ugasne luč.«
Rada vas ima.
S hvaležnostjo v srcu.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić