Težko je začeti in opisati čustva nekaj ur po tem, ko sem prijela zadnjo mizo, premaknila zadnji kabel, pomahala zadnjemu prijatelju s katerim sem si delila toliko dni. Toliko čustev. Učenja. Novega znanja. Toliko prijaznih besed. Toliko zgodb. A en spomin.
O korakih po meni tako ljubem domu, Domu prvakov. O korakih kjer sem se naučila biti boljša, zahtevnejša, za trenutek bolj zadržana, a zmeraj spoštovana. O korakih, ki sem jih toliko časa sanjala, upala in vanje verjela.
Minili so meseci, ko sem na koledar napisala datum, da ja ne bi pozabila na prijavo na ta izjemen, velik in pomemben dogodek kot je Evropsko prvenstvo mladih do (in morda malo nad) 21 let. Z zanosom sem izpolnjevala prijavo in vse kar je sledilo je bilo polno želja, tudi treme in upanja, da bom le dočakala tisti klik, ki mi je toliko pomenil.
Danes, ko je to že vse mimo in razmišljam kako so minevali ti meseci in zdaj zadnji dnevi, se smejem v ta računalniški zaslon in si mislim toliko lepih misli, toliko v glavi kroži krasnih zgodb, nepozabnih spominov, skritih pripetljajev, toliko prijateljstev smo spletli, toliko zgodb napisali.
To U21 je bilo za mene tako zelo posebno. Veliko stvari je bilo za mene tako zelo čustvenih, tako osebnih. Pri nas doma. V Mariboru. Dogodek, ki so ga obiskali velikani svetovnega nogometa, na čelu pa je na otvoritveni tekmi igral himni eden in edini Luka Šulić. Kurja koža ob zvoku, ki kar ni minil, pogledi v smer, kjer glasba dobi drugo dimenzijo.
Biti biti in biti del tega dogodka je neponovljiva, prekrasna, izjemna in čudovita izkušnja. Če bi lahko še enkrat isto izbirala, bi še enkrat isto izbrala. Še enkrat bi hotela točno tako, kot je bilo. Ker je bil vsak del za mene tako edinstven. Tako poseben.
Zavedala sem se, da bom imela ob sebi izjemne ljudi in na vsakega posebej sem tako zelo ponosna. Tako krasni ljudje so nas usmerjali in nam kazali kako in kaj. Toliko nesebične pomoči in toliko krasnih ljudi na kupu si človek lahko samo želi. Tako plemenitih in zagnanih mladih ljudi človek ne sreča na vsakem koraku. Delala sem z ljudmi, ki bi jih želel imeti vsak. Ta srčnost, iskrenost v očeh in skriti nasmehi za maskami so pokazali, da nam težko pride kaj do živega in da smo se naučili, da kupončki in seznamčki včasih le niso to, kar mislimo da so.
Za nami ostajajo ure smeha, pretipkanih besed, a tudi trenutkov, ko smo ugotovili, da lahko pišemo hitreje, kot gredo misli.
Hitri testi so nas spomnili, da smo zdravi in da nam gre dobro. Vsakič znova nam je ta dragocen list papirja povedal, da je nagrada za ovinkom. Dobesedno.
Stali smo skupaj ob prvih snežinkah in med dežno ploho. A kot se za moje mesto spodobi, smo končali na sončku. Danes je tako zelo lep dan. A ne za slovo. Za ponovno snidenje.
Življenje mi je ponudilo številne priložnosti in možnosti. Za to bom hvaležna do konca življenja. Ker sem tako ponosna, da sem bila lahko del tega kolektiva, da tole diplomo hranim kot dokaz, da je marsikaj mogoče, če le verjameš v to.
Ponosno ploskam vsem, ampak vsem, ki ste kar koli naredili, da je ta dogodek uspel. Ploskam vsem, ki ste bili del te izjemne zgodba, ki epilog dobiva v maju in juniju. Ploskam vsem, ki ste poskrbeli za naše prazne želodčke in suha usta. Ploskam vsem, ki ste verjeli v nas in nas izbrali, da smo se počutili kot pomemben del ekipe kot piše na koncu diplome. Hvala, ker ste nas imeli radi vse te dni.
Maribor je gostil enega najbolj pomembnih športnih dogodkov v svoji zgodovini. Žal brez gledalcev. In še nekoga. A življenje vse pripelje z nekim razlogom, zato vseeno upam, da se vsaj gledalci kmalu vrnejo.
Pobrskala bom po fotografijah pogosteje, kot si lahko kdo misli. V mislih videla staro tribuno, ki postaja nova in tiste bleščeče trenutke, ki so bili samo moji, samo naši.
V Ljudski vrt se zaljubim vsakič znova kot da je prvič. Vsakič znova me začara ta njegova energija, ta poseben naboj, to čustvo…najboljši si. In še enkrat znova v vlogi izjemnega gostitelja, kot krasno kuliso treh tekem, dveh s slovenskimi fanti, ki so pokazali, da imajo še marsikaj za pokazat.
Hvaležna za čisto vse. Ponosna, za jug in sever, ponosna za tisti poseben steklen pogled, hvaležna za glas, hvaležna za vse prijatelje in predvsem ponosna za vsak korak.
Vsem, ki ste mi to omogočili in mi naredili res nepozaben dogodek, iz srca hvala.
In hvala njej. Petra. Izjemna si. Najboljša si. Bilo mi je v čast in tako velik ponos. V srcu si mi. Hvala, ker si.
Rada vas ima.
Ponosna prostovoljka zaključnega turnirja UEFA Evropskega prvenstva do 21 let.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić