Res mi je bilo hudo. Res mi ni bilo vseeno. Res sem se spraševala zakaj jaz. Res sem hotela napisat čisto drugačen blog. Res sem verjela. Res sem danes dala zjutraj vse od sebe z željo, da bo tudi tekma bila takšna.
Res sem doma isto navijala kot da bi tam bila. Res sem se potrudila, da bodo posnetki zaslona tekme s Planeta 2 krasni.
Res imam rada to ekipo. Res spoštujem vse, ki so kdaj igrali nogomet in ga še igrajo.
Res imam vijol’čno srce. Res mi je hudo, ker smo zgubili ateja, ki ga imamo tako zelo radi. Res sem si želela drugačen stoti dvoboj ekip, ki sta res tako srčni in izjemno prijetni. Res rada gledam dober nogomet.
Res bi za ta klub vse dala. Res imam rada pošteno sojenje. Res nisem ljubitelj zlomljenih nosov in nekaznovanih igralcev. Tudi res ne maram, če nekdo ne vidi dobro. Res mi je zdaj težko sedet na postelji in pisat ta blog.
Res sem hotela napisat drugače. Res ne mislim brat komentarjev in gneva. In res verjamem v boljše in najboljše.
Jutri bo eno leto kar je bila zadnja tekma Maribora pred domačimi navijači.
Če jaz nikoli ne obupam, pa ni vsak dan lahko. Prosim, bodite mi čisto, ampak čisto malo podobni.
Rada vas ima.
Ona z retoričnimi vprašanji.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić