Ali veš kako je začeti nekaj, kar si zmeraj sanjal, upal in verjel?
Bil si majhen in mali ostal, zmeraj zaostal za preteklostjo in iskal svoj smisel.
Ciljal si višje, s pogumom, željo, voljo in ljubeznijo v žepu.
Čeprav je bilo ogromno polen pod nogami, si vedel, da si lahko samo boljši.
Drugačen, poseben, zagnan si šel svojo pot, čeprav je tišina včasih ubijala.
Edino kar ti je ostalo, je bila moč, ker ko ti vzamejo vse, moraš biti sam sebi najboljši prijatelj.
Fizika in kemija nikoli nista bili tvoji močni točki, za to greš tja, kjer si srečen; med tipke.
Ganljiv ti je vsak prizor, ki ga vidiš in občutiš, greš pogumno in želiš vse povedati na glas.
Hitro, da ne zamudiš lastnih misli, ki se kar nočejo končati, ki kar hočejo kričati – ostani tu, z mano.
In potem kar naenkrat mine čas in hvaležno se nasmehneš.
Joj, kako je lep ta svet, ko ga končno pogledaš s svojimi očmi, brez očal.
Ko se nasmehneš tistemu junaku, ki mu že toliko let ploskaš in laskaš skozi besede ponosa in sreče.
Lepo je, ker imaš tako posebno družino, vijol’čna je in o njej lahko pišeš kako rad jo imaš.
Mojca, praviš da ti je ime in MalaMo je vzdevek, ki je nasledil Pepelko, osebo, ki je dolgo že ni več.
Ne moreš mimo svoje kože, ko ti iskrenost sije iz oči in ko med vrsticami govoriš zgodbo po svoje.
O tem kako imaš nekaj, kar lahko sanjajo le redki, a si ne moreš, da bi o tem le molčal.
Preveč glasu in upornika je v tebi, preveč besed, preveč vsega, a je na koncu zmerno za vse.
Resnica je tvoja edina pravica in občuduješ tiste, ki znajo stopiti iz množice in stati za tem kdo so.
Saj življenje je kot nogometna igra, polna odločitev in izjemnih zmag, porazov, ki učijo.
Še pomniš, kolikokrat si jokal, od sreče ali žalosti, za te dni, ko nisi vedel kako hitro vse mine.
Tisti dan, ko si začel, nisi vedel, kje je konec, a zdaj veš, da je v osnovi vsak dan nov začetek.
Ujameš se v sanje o tem, da greš v nove zmage, z iskrico v rjavih očeh in ljubeznijo v dlaneh.
Vijol’čna kri za vse ljudi ti je dokaz, da verjameš, da ljubiš vsak plemenit obraz.
Zato pogumno pojdi dalje, v nove sanje, nove ideje, nov smeh, v nove korake.
Že zdaj pa vedi, da je čas, da si ponosen, da si srečen in da vso to ljubezen vijol’čno deliš še naprej.
Hvala vsem, ki ste prišli z mano do bloga 1000.
Rada vas ima.
Hvaležna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić