Naj bi bil zadnji. V 2020. Ta moj blog. Tako specialen kot je. Tolikokrat oboževan, tolikokrat napaden. Tolikokrat trn v peti ljudem, ki potrebujejo več pozornosti, kot ga blog sam.
Danes, več kot osem let kasneje ga še zmeraj s takim ponosom pišem. Ta moj del srca, mojega življenja. Edinstven, poseben, tako moj. Tako preveč moj. Pa tak fajn, da je tak moj. Da bi nekateri res vse naredili, da bi mu bili podobni. Točno tako, kot morda ne letu, ki se poslavlja.
2020 je bilo specialno kot že dolgo ne. Drugačno. Rahlo žalostno, z veliko bolečine, sprememb, toliko vsega se je zgodilo. Šele ko vidiš ko se nekaj konča, kako velik vpliv je imelo nate, na življenje. Kako si človek rutine. Kako se vse spreminja. Kako gremo vsi naprej. No, ne vsi. Eni ostajajo od zadaj, ker so preveč daleč, da bi lahko prišli bližje, pa je boljše bit slab, kot se potrudit bit dober.
A to leto sem postala boljši človek. Govorila bom o sebi. Ta predzadnji blog leta bom govorila o tem kako sem ponosna na vse kar smo prestali. Vesela, da smo preživeli. Da smo zmogli.
Naslov smo maja pustili Celju. Jesenski naslov pustili doma. Maja bomo garali, da ga vrnemo domov, tja, kamor spada.
Toliko sprememb, pa še zmeraj ista želja. Ostanimo skupaj, ker moramo biti narazen. Bilo je zahtevno leto. Bilo je naporno leto. Bilo je toliko padcev, toliko vzponov. Toliko smo se naučili. Tolikokrat bili drugačni, ker smo morali bit.
Bilo je posebno leto. Lahko bi kričala o tem kaj vse si želim, a sem za toliko stvari hvaležna.
Da smo končali lansko sezono, da smo do 20. decembra igrali novo. Da je za nami toliko kol, da se najhujše končuje in da prihaja še boljše obdobje. Sem optimist, s kančkom realista. Tako srečna sem, ker verjamem v dobro in da vem, da tistim, ki mi želijo slabo vedno pride naproti točno to kar oni želijo meni. Brez da bi premaknila en prst.
Zato sem srečna, ker sem del vijol’čne družine. Te plemenite, velike družine, ki jih 60. slavi, te družine, ki toliko daje, ki si toliko dobrega zasluži. Ponosna sem, ker sem lahko letos dobila toliko daril v obliki sedeža na tribuni.
A izjemno darilo je prišlo 2. in 3. septembra. Vsi krvodajalci, ki ste prišli. Vsi, ki ste verjeli v nas, nam pomagali, bili z nami. Vijol’čna kri za vse ljudi je še devetič pokazala kako malo je potrebno, da nekomu rešimo življenje s takšnimi krasnimi dejanji. Hvala, ker ste prišli. Hvala, ker vam je mar. Pa je že skoraj 4 mesece od tega, pa me še zmeraj navdajate s takšnim ponosom, tako sem hvaležna za vse kar ste in kar nam dajete. Hvala iz srca.
Vem, da je pred nami še polno izzivov, tudi vijol’čna kri bo v deseti izdaji posebna kot še nikoli. Še vedno je predviden datum v prvem tednu septembra, a zaradi nastale situacije potrditev termina še moramo malo počakati. Ne pozabite na nas, veseli bomo vašega prihoda.
In ja, ljudje so prihajali, so odhajali. Hvaležni za vse, ki z nami pišejo zgodbo. Ki z nami ustvarjajo. Ki so naši, ker imajo to v krvi.
Vse v življenju enkrat dobi konec, vse enkrat mine. Vsako poglavje se konča in se začne pisat novo. V življenju spoznaš, da je za ovinkom sreča, če upaš za njim pogledat.
Življenje te spravi včasih v položaj, ko ne veš kako naprej, ko stojiš in ne moreš narediti koraka naprej. Ko ti to uspe, si v osnovi veliki zmagovalec. Ker veš, da si premagal vse, kar si mislil, da nikoli ne boš.
Ponosna sem na fante, ki so v teh časih zmogli, ker sem zmogla tudi sama. Vsak zase mora bit ponosen, da po vsem tem času lahko pokončno stoji in reče, da je vse od sebe dal, da je lahko to kar je danes.
Skoraj devet mesecev je že odkar sem obrnila svoje življenje na glavo in naredila nekaj, kar še nikoli nisem. Naučila sem se, da želim biti boljša od tistih, ki so pred mano in ne od tistih, ki jim kažem hrbet. Naučila sem se, da me mogoče bo krivica in posmeh za trenutek potrla, a da bom naredila čisto vse, da bom iz tega potegnila največ. Konec koncev sem v dežju, mrazu, snegu in minusu prehodila poti, ki jih v sanjah ne bi upala nekoč. Da bom vstala zgodaj in pred sončnim vzhodom mahala mojemu mestu. Da bom jaz, mala kavč deklina kdaj premočena stopala proti domu in slišala tisti glas… »Ni popuščanja.«
Nikoli nisem marala sloves, čeprav vedno pravim, da je slovo v resnici nov začetek. Zato sem hvaležna, ker vse kar je bilo in je minilo, je bilo lepo. V življenju ni zmeraj vse tako kot mora bit, a se konča točno tako kot se mora.
Sprejemam kompromise in sem pripravljena narediti vse, da bo nov dan za vsakega posameznika lepši. Verjamem, da se dobro z dobrim vrača in prepričana sem, da sem končno na poti, na kateri sem zmeraj želela biti.
Verjamem, da je pred nami krasna nogometna pomlad, polna norih zgodb, o katerih bomo govorili še leta in leta.
Naj bo vsak vaš dan kot moj vzpon za Piramido…zahteven, a čaroben. Kot moja pot na Mestni vrh…rahlo drseča, a izjemno krasna. In kot moja pot na Kalvarijo…z zahtevnimi lesenimi stopnicami, ki prinašajo poglede na najlepšega na planetu. In naj bo vaš dan kot moj konec poti…ponos, sreča in hvaležnost. Ker če želite doseči nekaj več, je za to potreben le pogum.
Toliko smo se naučili…tolikokrat padli. Zdaj vemo…ko se skupaj dvignemo, je vse tako zelo lažje in tako krasno je.
Hvala vsem, ki ste z mano preživeli še eno leto 2020. Nogometno preko spleta, v živo, na gostovanjih. Hvala vsem za pomoč pri letos ne tako samo po sebi umevnih stvareh in predvsem hvala, ker mi nikoli niste rekli ne, ko se vam potrebovala. Zmeraj cenim in hvaležno ploskam ob zahvali.
Rada vas ima.
Ona, ki v naslednjih dneh piše enega najtežjih.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić