Predzadnji po zadnji. Tekmi ob koncu leta. Pa še 20. december je.
Za mene prvič, da sem tako pozno v decembru sedela na tribuni stadiona, pa vendarle upam, da tudi zadnjič.
Izključno zato, ker si želim, da se to obdobje bolezni končno konča, da se vse vrne tja, kamor mora in da začnemo spet živet tako kot si zaslužimo in kot je normalno. Karkoli že normalno pač sploh je.
Na današnji tekmi me zagotovo ni zeblo, kar je verjetno pripomogel noro dober čaj, ki me je grel skozi celo tekmo. Pa še fajn družba na sektorju, kjer sem se smejala, kot že dolgo ne.
Samo zmaga je falila. Ampak to je že pol druga zgodba.
Priznam, večen optimist in načeloma tudi realist kot sem, sem že pred tekmo pričakovala zmago, plus pet jeseni in v pričakovanju krasne pomladi.
Življenje izbira drugačno pot, tak da smo dvakrat lovili rezultat, Jan in Rudi sta poskrbela, da je bil polčas poravnan, v drugem polčasu pa žoga preprosto ni šla v gol.
A ker vemo, da bi lahko šla tudi v našo mrežo, se vseeno moram zahvalit za pošteno borbo, manj za zahtevno tekmo, a vseeno je za zadnjo tekmo res težke jeseni vseeno to zlata vredna točka, ki smo jo potrebovali in bo na koncu še kako pomembna.
Tako se je Aluminij prvič in zadnjič pripeljal v tej sezoni k nam domov. Za vse, ki ste dvomili, da bodo prišli. Vaši dvomi so bili odveč.
Pripeljali in odpeljali so se. Sicer jih je dosti po tekmi tudi šlo. Tak je, ko se igra zadnja tekma leta.
Zanimivo srečanje, ki je prineslo veliko zabavnih komentarjev, a tudi jeze in razburjenja, še vedno pa trdim, da stranska črta na moji strani ima in bo imela posebno (po)moč. Karkoli se z njo dogaja, verjetno nikoli ne bomo dojela.
Stadion pridno raste, tako da se odseki tribun že vidijo in srčno upam, da bodo naši navijači zahoda vseeno vsaj pomladni del videli na vzhodni tribuni in se bodo na zahod vrnili v vsem sijaju v novi sezoni.
Lep večer je za mano, lahko mu rečem tudi večer enega litra, ampak kot se za zadnjo tekmo spodobi, je prav, da se zahvalim za vse čudovite trenutke, za vse prijazne besede in predvsem se hvaležno klanjam in ploskam vsem, ki so mi omogočili sleherno tekmo na stadionu.
Kratko zgodbo bom spisala čez nekaj dni, ko bom potegnila črto ob leto 2020, ki je bilo drugačno in edinstveno, do takrat pa le še….
Mejte se radi, uživajte december, več se smejte, bodite prijazni do drugih, v trgovinah le držite distanco in ne rinite v osebni prostor ljudi, predvsem pa ostanite veseli, polni optimizma, pomagajte drugim, pa ne samo decembra in navijajte za klub, ki je vsem skupaj toliko dal.
Naj živi novih 60 let in naj se vse počasi vrne tja, kamor spada.
Hvala, ker ste.
Rada vas ima.
Vijol’čna bojevnica.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić