Select Page

Vedela sem, da slej ko prej vsak želi oditi.

Da pride čas, ko veš da je dovolj in moraš nekje začeti znova.

Končati staro poglavje, pomahati v slovo in se veseliti novega začetka.
Vedela sem tudi, da ta čas prihaja, še vseeno pa sem do zadnjega upala, da imamo čas še vsaj pol leta…vsaj.

Največja optimistka v meni je verjela, da boš z nami na naši deseti krvodajalski akciji.

A zdaj piše žalostna MalaMo. Slišim glas v Slovenskih Konjicah na otvoritvi vijol’čne baze, smejem se pevskemu vložku na vzhodni ploščadi.

Smejem se »divjim svinjam« in izjavam po tekmah. Sploh ta velikih, ko so komaj čakali, da prideš na izjavo.

Na najboljšo izjavo.

Večer je ob 60. letnici zbiral nogometaša za zadnji podkast Polcajt. Vsaki dan sem klikala kot nora.

Joj, kak sem si želela pol ure tvojih norih domislic, idej, tvoje iskrenosti in pristnosti.

Malo več objektivnosti mi naj ne bi škodilo. A dejstvo je, da mi subjektivnost še zmeraj. Osem let kasneje sem ostala zvesta sama sebi, kot si tudi ti.

To medsebojno spoštovanje, ta energija, to prijateljstvo, ta tvoj nalezljivi smeh, včasih huda resnost.

Saj veš da ne morem…pa bi si želel.

Branila sem te na tribuni. Leta in leta. Prihajala v spore z različnimi ljudmi.

To bi še enkrat storila. Edino malo drugače, malo bolj elegantno. Ker sem te zmeraj spoštovala, cenila tvoje delo.

Videla to garanje, videla to željo.

Uspeti. Biti dober. Dat vsaj en gol. Dat pečat klubu, ki toliko daje. Videla sem kako včasih ni šlo, ti pa si si samo želel. Biti najboljši.

In si najboljši.

Znal si prosit sodnike za milejše kazni, znal komu kaj povedati na glas, napovedal si, da se bo na praznem stadionu slišalo verjetno tudi tisto, kar se naj ne bi slišalo.

Bil si zmeraj iskren.

Brutalno, če je treba, elegantno, če si tako želel.

Si nekaj posebnega. Mogoče zato, ker si s Primorske, mogoče zato, ker si rojen na prvi šolski dan, mogoče zato, ker nikoli nisi ničesar skrival.

Mogoče zato, ker si znal vrnit, ko je bilo potrebno.

Mogoče tudi zato, ker si zmeraj bil borec za pravico.

Nikoli se nisi pritoževal, če je bilo prav, krivico si zmeraj želel popravljati. Dobrota.

Zmeraj je od tebe sijala dobrota.

Tako skromen. Tako preprost. Naš. Ne bom govorila, da si bil naš. Ampak da si naš.

Zmeraj boš eden od nas. Kam je šlo teh deset let in pol.

Kako smo odrasli, se spremenili. Kako smo postali drugačni, a še zmeraj povezani.

Lep čas je bil. Vse zmage, porazi, vse te bitke, vse te dobljene vojne. Pa prvi treningi, pa letališča sredi noči, sredi dneva.

Kadarkoli. Jaz sem nekje stala.

Al v gužvi v nalivu, ko so vsi prišli al pa pod streho, ko nas je bilo za na eno roko preštet. Nikoli nisi pozabo na mene.

Vedno, ampak vedno si mi pomahal, zaklical moje ime, mi povedal kaj vzpodbudnega, ali pa sem jaz tebe prcnila s kakšno domislico.

Vse imam nekje v spominu.

Dobrih ljudi ne pozabiš nikoli. Sploh pa ne dejanj, teh malih tihih radosti, ki človeku dajejo novo moč.

Velikokrat sploh nisi vedel…

Verjel si v nas, ko je sijalo sonce, ko je lilo ali pa je bilo vse preprosto…ob plaži…danes bomo zmagali.

Pogled mi seže na desno. Koledar. December. Ti in Rok. V knjižnici. Lokacija, ki ti je pisana na kožo.

In upam, da ko boš enkrat kopačke obeso na klin, da boš v roke spet prijel mikrofon. Čakamo te, komentator.

Čakamo te in spremljali te bomo. Ko boš zdaj še naprej brcal, ko boš morda trener, morda kak manager…ni pomembno.

Najbolj pomembna funkcija v življenju z nogometom nima nobene veze. Bodi še naprej srčen, kot si bil do zdaj. Tvoja družina je lahko izjemno ponosna nate.

Zadnji meseci so bili drugačni, posebni. Če se nisva srečala na severu, sva se ulico vstran, kjer sem mahala s palicami, včasih premočena, včasih premražena.

Kako je gori? Samo minus 2. Bilo je že minus pet, tak da je danes toplo. Hvala.

Včasih sem na koncu potrebovala prav to. Kot kepico nazadnje ko sva se srečala.

Pa vem da to ni najino slovo. Veselim se, da te bom znova ujela, na kak selfi, na kakšno mini debato.

Da boš morda nekega dne rekel svojemu naraščaju, da je to ona teta, ko je o ateju bloge pisala. Ker je zmeraj cenila izjemne in posebne ljudi.

Rulo, hvala. Si edini v moji fotoknjigi, ki nisi napisan s priimkom. Preprosto si bil in boš naš Rulo.

V Kopru sem velikokrat sedela za ljudmi, ki jih dobro poznaš. Tako izjemni so kot ti. Vedno je bilo zaradi tega gostovanje še lepše kot bi lahko bilo.

Dosti zgodb bom obdržala zase, za svoje spomine. Ker čeprav je včasih vse dovoljeno, čeprav so bili kakšni dnevi drugačni od drugih, si bil ti zmeraj steber, v katerega sem verjela.

Upam in verjamem da si vzor številnim športnikom, ki prihajajo za teboj. Ker si to kar si in ker si nikoli nisi dovolil tega vzeti.

Zahvaljujem se ti za vse kar si naredil v vseh teh letih za NK Maribor, za promocijo mesta Maribor, hvala za vse čudovite videje, hvala za smeh, hvala, ker si se odločil biti nekoč del naše zgodovine in bil z nami tako dolg in čudovit čas.

Želim si, da se nikoli ne bi končal, a te imam preveč rada, da ti ne bi v življenju želela najboljše od najboljšega.

Ker si to preprosto zaslužiš.

Pogrešala te bom. Tako zelo te bom pogrešala, da solze preprosto tečejo po licih.

In na tem mestu počasi končala. Želim, da si še naprej izjemen. Pa zdrav. Pa car. Rulo, car!

Hvala vijol’čni bojevnik, hvala. Bilo mi je v čast in ponos.

Hvaležna, da te imam čast poznati. Za mene boš vedno eden največjih. In če so me naučili, da če si pomagal spremeniti ali pomagati vsaj enemu človeku, si naredil veliko.

Koliko ogromnega si ti dal nam? Neprecenljivo. Težko dosegljivo. A za zmeraj v srcu.

Mi skupaj eno smo.

Rada te ima.

Maham v slovo. A tudi v pozdrav.

MalaMo. :*