Če je gradbišče sedišče, potem lahko vržeš karkoli na igrišče? In sprašujem se, ali je tako težko spoštovati, ne psovk v ljudi metati in po remiju se pobrati in predvsem biti človek hkrati?
Videla sem in videlo se je. Bilo je vidno, bilo je previdno. Bilo je težko.
Stojim po tekmi na severu kot bi ob zmagi, porazu, tak pa sem ob remiju. V meni ni bilo bitk jeze, žalosti, nisem kričala in nisem bila nesramna. Celo tekmo sem preprosto verjela. Sedla, stala. Fotografirala. Se spraševala. Si iskala odgovore. Upala. Prosila. Želela. Bila sem tam. Z novo izjemno lepo masko, ki sem si jo včeraj kupila prav za to priložnost. Prišla sem na tribuno.
Tekma se je vlekla. Hitro po tem ko je Meša, kapetan Jasmin zabil in prehitro je minila, ko smo gol prejeli.
Bil je to drugačen derbi. Takšnega v Ljudskem vrtu še nisem doživela. Po 18 letih sem ga doživljala popolnoma drugače, mogoče celo s spoštovanjem, kot ga nisem bila vajena. A bila sem prepričana, da se bo na tej tekmi zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. In ne tam, kjer se dejansko vse skupaj dogaja.
V življenju sem se naučila, da beseda »hočem« ni ravno beseda, ki bi jo želela met v svojem slovarju. Ker ja, kar si močno želim, ampak hočem? Pa ja…seveda. Na daleč slišano nekaj, kar je zmeraj prineslo vedno isti epilog. Znano je, videno je. Poznano je. Pa se ponavlja. Kot glas nekoga, ki bi moral že davno utišati tiste, ki preprosto ne razumejo. Ne vem če je to razum, ne vem če je to inteligenca. Ne vem niti ali je to smisel. Se pa sprašujem, ali sem ves ta čas imela prav in zakaj se ne motim, ko prosim, da se ustavi prevečkrat odprte poti do stvari, ki niso potrebne.
Ta tekma me je še enkrat znova naučila, da sem hvaležnost v življenju postavila na prvo mesto. Svoje vijol’čno srce pa želim deliti s tistimi, ki me imajo radi in razumejo.
Svojo drugačnost želim spremeniti v dobre zgodbe, s svojim znanjem, energijo in željo želim pomagati tistim, ki potrebujejo moj glas. In želim biti tišina za tiste, ki so proti meni. Ker tišina ubija. Glas pa daje moč še najbolj šibkemu srcu, ki si želi samo nazaj.
A ta remi ni korak, ki bi si ga želeli, a je tisti, ki ga potrebujemo. In ja, danes sem imela čas prebrat komentarje po tekmi. In se odločila, da jih sprejmem. Kot nekaj, kar ljudje pač potrebujejo. Vsak da kar ima in vsak da iz sebe to, kar pač želi dati. Ker ogledalo človeka so stvari o katerih razmišlja, govori in izvaja. Ni problem v človeku, ki žali nekoga z znanjem, problem je v človeku, ki je ogledalo svoje žalosti, bolečine. Morda tudi sramote.
Po tekmi sem na severu ponosno hodila ob meni ljubi ograji. Čakam. In tako težko je včasih gledat in sprejet. Ko slišiš svoje ime in veš, da tem pubecom nikoli ne moreš obrnit hrbta. Ne moreš jih imet za najslabše na svetu, če pa so del tvojega sveta, del tvojega svetega kluba. Če so s tabo že leta in leta in zate so pomembni, kot njihov grb na prsih. Enkrat bodo šli, a klub bo ostal. A če kaj vem, dobri ljudje v srcu zmeraj ostajajo. Ne glede na to kje jih bo vodila pot.
Stopajo znani obrazi, poslavljajo se za en dan, a vidim še enega. Nisem vedela, da ga bom srečala. A na daleč sem vesela, da vztrajam. Vprašanje kdaj ga bom spet videla. Na Poljskem bo zabijal in ploskala bom ko nora ob vsaki njegovi osebni zmagi. Nisem šla po selfi, nisem laufala ko podivjana najstnica, a tako sem ga bila vesela, teh besed, teh čudovitih želja in predvsem sem bila vesela, da sem ulovila tiste krasne beseda človeka, ki mi je dal možnost, da se naučim kako krasni ljudje so za krinkami medijskih besed.
Počasi se poslovim. Reprezentančni premor je pred vrati. Vsem želim ogromno sreče in uspeha na njihovih obveznostih do državnega grba. Vrnite se izjemni, najboljši in še boljši.
Zjutraj, ko sem šla z mojih treh bregecov sem srečala njega. Na isti ulici se velikokrat srečava. Odvisno kdaj grem in življenje ve, da sem ga zmeraj vesela. Danes mi je še enkrat znova dal ogromno motivacije samo z dvema besedama. Ni vedel, da sem se bala blata, pa da nisem vedela kak bo to danes zgledalo, a ko sem na koncu videla njegov obraz, ki mi je povedal, da naj vztrajam, je bilo to za mene več kot dovolj. Mogoče zato, ker sem odkar sem ga spoznala, verjela vanj, v njegove sanje in predvsem za to, ker sem stala in kričala, ko je bil del sveta tako zelo proti njemu. Pa si tega nikoli ni zaslužil.
Tudi ta večer bi se lahko obrnil v vse druge strani. In lahko bi šli višje, a za višave včasih potrebuješ samo manj vrtenja v glavi in včasih kanček sreče. A če dokler smo živi ti nikoli ne boš sam, potem verjamem, da bomo skupaj zmogli. A skupaj zmoremo, če eden v drugega verjamemo in smo si opora, ko življenje morda bolj boli kot se zdi.
Ponosna sem na te fante, ki včasih niso tisto, kar vsi od njih pričakujejo, a verjamem, da bodo šokirali tudi tiste, ki zdaj od njih pričakujejo…nepričakovano.
Hvala za prijeten večer. Bilo mi je v čast. Ponosna sem, da sem navijačica tako čudovitega kluba. Pa lahko bi rekla, da sem si izbrala klub, a bom dejala, da mi je bil preprosto namenjen.
In če se že klubu očita, da od njega ni ostalo nič več evropskega, je prav, da se ta očitek vrže še na nekoga. Čeprav ta ribič, tega trneka zagotovo ne bo ujel. Ker ne bo želel.
Se vidimo kmalu.
Želim vam vsem skupaj mirne, varne in zdrave poti.
Mejte se radi, smejte se in več verjemite v tiste, ki so izgubljeni nekje.
Rada vas ima.
S totega konca.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić