Select Page

…pišem blog 935.
Na današnji dan…pred osmimi leti, točno nekje ob tem času sem napisala svoj prvi blog.

V Kranju smo izgubili.
Danes, osem let kasneje…smo izgubili. V Celju.

Hvala vsem, ki berete moje čustvene izlive, ki radi prebirate druge plati zgodb, ki radi pogledate skozi moje oči.

Hvala vsem, ki me učite, ki mi pomagate pri ustvarjanju z lepimi mislimi, z norimi idejami, ki vlečete najboljše iz mene.

Hvala vsem, ki ste skozi ta leta verjeli v to zgodbo, ki je postala vidno dolga in nikoli tak dolgo pričakovana.

Hvala Tadeju, ker prisluhne vsem mojim norim idejam in sledi moji viziji tega bloga. Ki si jo sproti zmislim.
Hvala vsem, ki vas je ta blog pripeljal do mene. Zaradi takšnih ali drugačnih zgodb.

Hvala vsem, ki ste včeraj jokali z nami na najbolj žalosten dan žalostnih dni.
Hvala vsem, ki kljub temu da ne nič ne štima, verjamete v najboljšo zgodbo.

Jaz ostajam žalostna.
Želim si…verjamem…prepričana sem…

A to mi ni dovolj.
Plus tega pogledam statistiko s premraženimi rokami in vidim 7:0 v kartonih pa skoraj da ne razmišljam koga je odpeljal kdo z igrišča za tako razmerje.

In pri takem večeru ni težko bit neviden. Ker videnega ni bilo ravno dosti. Ampak saj imam jaz tudi rdeči nos, pa zaradi tega ne oblečem oblačil žalostnega klovna.

Hotela sem napisat »nič« danes v blog.
Pa je ta krasna osmica. Večnost prišla danes.

A za več kot to niti nisem zmožna.
Spravite se že enkrat iz te teme in prižgite luč, ki vas ne bo popolnoma zaslepila.

Če pa kdo rabi kakšno operacijo za oči, pa veste, da imam najboljšo priporočilo.

Dovolj sem bruhala na tribuni, ker ne razumejo. Ker že toliko let hodijo na fuzbal. Ko se še jaz rodila nisem.  Pa nimajo še 70 let.

Pa 26 minut pred tekmo smo dobili dovoljenje za vstop na navijaško tribuno. Ampak je ta prijaznost odtehtala pol čisto vse.

Hvala vsem, ki želite sezidati na novo porušene mostove, zgraditi nove zidove. Ki želite ljubiti. Nesebično. V dobrem in slabem.

Rada vas ima.
Še enkrat verjame v čudež.
MalaMo. :*