Lahko bi umrla pred slabo uro na Krekovi, če bi frajček z glasno muziko zapeljal na pločnik na Krekovi in me povozil, kot je to nakazal.
Lahko bi izgubili derbi. Lahko bi ga tudi dobili.
Na koncu se je, kako slab izgovor bo to, vse zgodilo z razlogom.
Na minuli derbi bom hranila res lepe spomine. Na čudovit popoldan z najinima čudovitima prijateljema s Primorske. Na sprehod do stadiona, pa srečanje s prijatelji pred tekmo. Pa res končno, končno gremo domov.
Zvezda filmčka me pozdravi pri vhodu, gospa varnostnica izjemno prijazna. Na ploščadi se ljudje nabirajo, ker slišijo Viole in vsi že snemajo njihov prihod proti stadionu.
Na tribuni je mirno, le »šerif,« ki pride parkrat na leto komandira kak bo kdo stal, mulc za mano pa svojemu dedku (predvidevam da je dedek) pol tekme (a šele po prejetem golu) razlaga kako zanič je v resnici Luka. Ko mu povem par sarkastično realnih, me gleda, če sem ok, a na koncu koncev ni razumel. Premlad je bil. In od vse njegove pameti je začela boleti glava.
A razuma je ta večer manjkalo kar nekaj.
Moram priznati, da sem bila v številnih pogledih presenečena. Mogoče zato, ker sem šla na tekmo pripravljena na čisto vse. Sem sanjač, sem nogometni romantik. Sem pa tudi realist. Jasno mi je, kje smo in kam gremo. Empatijo sem čutila celo tekmo in če kaj, sem bila vesela, da sem videla čisto drugačen pristop, energijo, sodelovanje, voljo, vračanje v obrambo, nore domislite, a tudi faule. Brez kartonov. Brez kazni.
Če si bil minuli večer sivo bel (res je, zeleno je grdo zdaj razumejo že vsi), se te kartoni niso mogli dotakniti. Nisi nikoli prišel do točke da bi tvoj udarec prišel na level kartona. Prišel je na stopnjo, da je žoga, ironično zate.
A se bom ta blog trudila čim bolj oddaljiti od te farse, ki si bo verjetno zaslužila vsaj evropsko elito ali kaj podobnega, kajti to je bilo za čisto desetko.
Ne vem kdaj sem tako sarkastično ploskala zastavicam in piščalkam, vendar minuli večer je bilo to podobno…ne, ne bom napisala čemu.
Če želiš na taki tekmi razvit svojo igro, borbenost in predvsem zagnanost, je prav, da si neviden. Ker če si neviden, se ti ne more zgodit, da dobiš karton, ker se je nekdo spotaknil ob tebe, žogo ali pa je preprosto samo padel.
Vendar bomo tej piki rekli samo hvala. Hvala Rok za ta gol, ki je utišal vse tiste, ki so prišli (in še onih 52, ki so bili v mislih z njimi), hvala Viole za simpatično kuliso za 30. rojstni dan. Ideja s šali je uspela čudovito in res je bila veličastna.
Pohvalila bi rada vse, ki so prišli v duhu »ne mečem pira v Trenerja« in »žvižgam ti Ribič, ker si zanič.«
Zahvalila bi se rada vsem, ki ste glasovali za kateregakoli bojevnika.
Moja napoved da bo zmagal eden od naših vezistov se je uresničila, moj glas pa je dobil vseeno fant, ki so mu »zeleni« busi preprečili želeno pot.
Hvaležna za druženje s prečudovitimi prijatelji, mojima primorskima sončkoma za tretji polčas po Mariboru.
Rada bi se zahvalila vsem, ki ste kupili karto. Želim vam lepo nedeljo in hvala, ker ste prišli.
Rada bi se zahvalila tudi vsem tistim, ki ste provocirali, da se je zvila ograja za severu in verjamem, da boste poravnali stroške za to, da se bo popravila.
Tudi vsem tistim, ki niso poslušali varuhov reda, ki si lepo prosili, da naj nehajo s provokacijami.
Ter mojim prijateljem, ki smo skupaj na severu pozdravili, mahali, ploskali in se zahvaljevali.
Meni bo ta derbi ostal res v spominu kot derbi, ki mi je pokazal, da je dres res svet. Da je vijol’čna barva tiste, ki te lahko dvigne, ponese a včasih tudi odnese.
Ponosna sem na svoje fante, ker so dali vse kar so lahko. Verjetno me bo spet zaneslo in bom brala te grde komentarje, a se bom potrudila, da me ne bodo trofili, ker poznam resnico.
Noč se je končala nekje med Lentom, trgom in Krekovi, kjer se je skoraj končalo moje življenje.
A zdaj sem tukaj. Ponosna. Srčna. Srečna. Bila sem z ljudmi, ki jih preprosto obožujem. Bilo mi je v čast.
Le en obraz mi je včeraj manjkal. Samo tisti obraz, ki mi je za rojstni dan napisal najlepšo čestitko…pogrešam te. Zelo te pogrešam.
Mura je v sredo.
Pridite pozitivnih misli.
Ponosna navijačica.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić