Zadnji. Blog 918 je zadnji za letos. Nogometni. Osebni. Poseben. Kot še ni bil noben blog ob koncu leta.
Mogoče za to, ker je bilo to leto res leto osebnih zmag, bitk, preprek in ustavljenih korakov.
Solz sreče, solz porazov, jeze, žalosti. Bolečine.
Leto 2019 si bom zapomnila po kar nekaj krasnih mejnikih.
Bitka za državni naslov je bila težka, a krog pred koncem čisto naša.
Tudi moja, ko sem še nekaj ur pred dvigom pokala ležala na urgenci in se spraševala, če bodo našli zdravilo, da mi končno pomiri bolečino.
A po dvigu pokala, po naslovu, ki nosi domov zvezdico številko 15, je bilo pred mano več kot samo nekaj bitk. Bila sem mesece, ko sem se spraševala kdaj se bodo zgodile »nove Domžale.«
Vmes smo igrali Evropo. Živčno kot že dolgo ne. Korak od kvalifikacij do jesenskih 6 je bil prevelik. Malo premalo srečen in z nekim načinom namenjen.
Jesen je bila vse prej kot lahka. Zelo živčna, rahlo utrujena in v nekem trenutku zaprta v nek mali balonček smole.
Ni šlo. In nič se ni dalo potisnit v tisto smer, katero bi si želeli. Že prvi krog je bil kot da sem na drugem planetu, v drugem krogu pa nisem vedela ali je to moja velika nočna mora. A potem smo šli še v Sežano. Jesen in veselje tokrat nista šla z roko v roki. Samo želeli smo si, da gremo čim prej v pomlad.
Najboljša tekma je bila tista, ki je bila za mene »nove Domžale.«
Prva tekma po osmih letih, ki sem jo preležala doma, s telefonom v roki in vprašanjem… »Zakaj spet jaz?«
Kriva ali nedolžna, telo po operaciji ni bilo sposobno it na stadion, pa tudi prepoved je bila preveč velika. Šlo se je za življenje, ki prihaja in ne za življenje, ki je.
Amirov dres je bil tisti večer več kot samo rana na žalostno srce, ki se je zavedalo, da sem 20 let kasneje dobila še eno pomembno bitko same s seboj.
Z opozorilom. Da delam nekaj narobe. Da se moram ustavit in da moram spremenit sebe.
Izguba kilogram ni naključna. Ni pa še končana. Želim si drugačen svet. In pri tem začenjam pri sebi.
Vsak dan je bitka, kot je bilo to leto bitk, ki jih bomo probali pozabit, a se od njih naučiti najboljše kar znamo.
Leto, ko so nas v Operi nagradili. Nas, ki smo še enkrat znova v septembru pokazali kako vijol’čno kri imamo. Kako srčni smo. 265 ljudi na sprejemu nisem imela niti v najlepših sanjah. Pa ste prišli. Pomagat. Vsi vi. Hvala vam. Iz srca vam hvala za vsako sekundo, minuto in uro, ki ste jo namenili nam. Ljudem, ki nas potrebujejo. Ki nam bodo hvaležni, da smo skup stopili in pomagali. Hvala, iz srca hvala. 4. september hranim v srcu. Še posebej. Kot vsako krvodajalsko akcijo do sedaj. Vse so bile izjemne zaradi vas. Ker vam je bilo mar. Ne pozabit na koledarju označit 2. september 2020. Takrat bomo znova skupaj. In prepričana sem, da boste ta dan hranili v svojem srcu do konca svojega življenja. Kot ga bom jaz.
In bilo je to leto, ko sem se znova poslavljala. Za kratko. Ker mi smo zmeraj tu. Obrazi pa odhajajo. Na druge strani. Morda tudi nam ne ljube barve, a da najdejo svojo pravo pot. Da najdejo svoje zgodbe, nove spomine, pozabijo na stare zamere in v srcu začutijo srečo, ki jo iščejo.
Ne smem in ne želim pozabiti vseh zgodnjih jutranjih ur, ko smo max 3 stali in ploskali. V dežju, zmagah in porazih. Tudi čez dan, a tiste nočne so bile edinstvene, z ogromno rdeče na semaforjih in ogromno kapelj na šipah avtomobila.
Tistih nekaj trenutkov za pozdrav, objem…in hvala, ker ste.
In ker je vsako leto tako edinstveno, se tudi letos zahvaljujem. Vsem, ki vam je mar. Za vijol’čno barvo. Ni vezano na šport. Ki ste podprli naše mestne junake, ne glede na šport, ne glede na ime in ne glede na starost.
Mene vidite marsikje, a veste da so mi to jesen ostali trije športi, katerim sem zvesta in me vidite ko le lahko pridem.
Hvala za vso ljubezen, predanost, za vso energijo. Za vso znanje, sladkosti in na konec koncu za trenutke ko te trofi in te ne izpusti.
Ne glede na vse…kar smo izgubili, pridobili, se naučili in spoznali…bilo je 2019, ki ga nosimo v srcu za zmeraj. Za vse dobro, kar ostaja, za vse dobro, kar se nam dogaja. Za vse dobro, kar še pride in za vse kar slabo pride, da nas nauči, da včasih kaj delamo narobe, da spremenimo način razmišljanja, da dvignemo svoja krila, da se ne obrnem vstran od krivice in da kdaj pa kdaj stopimo naproti tistim, ki jih korak preveč boli.
Hvala 2019 za vse ljudi, ki me vsak dan posebej nosijo v srcu.
In za konec le še bob dneva, ki je temu letu dal posebno noto.
Do 2020, ko se znova beremo. Veste kje me najdete. Pridem, da čvekamo, smejimo, kritiziramo a ustvarjamo nepozabne spomine.
Bodimo bolj prijazni v letu 2020.
Rada vas ima.
Tista, ki ji misli bežijo še v september 2020.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić