Čutim kapljice. Streha. Na pot. Murska Sobota.
Prijazni usmerjevalci prometa in predvsem izjemno sočutni in neverjetni varnostniki, ko se gre za osebo z invalidskim vozičkom. Hvala za neizmerno veliko prijaznosti in pomoči. Ne bomo pozabili.
Tokrat se z dvema prijateljema podam proti Fazanariji in minutko kasneje se vsipa, kot da je celi teden čakalo, da končno poči ta oblak.
Še en prijazen gospod nam omogoči, da se moja prijatelja brez težav lahko odpravita na stadion, jaz pa jima pokažem pot na invalidni del. In seveda, tipično jaz, zgrešim novinarsko.
Sedem na tribuno in občudujem mavrico. Dež poneha, igrišče pa…
Kaj bi brezveze razlagala, ko pa lahko s fotografijami toliko več povem.
Videli smo dva različna polčasa, dve zanimivi in pestri zgodbi, a še veliko več kot to.
Črpanje vode pred tekmo z rezervnih klopi.
Zanimive vložke.
In ne, pogoji niso bili za vse enaki. Če je nekdo navajen igrat na takšnem terenu, se bo na njem lažje znašel, kot nekdo, ki mu je ta teren izjemno težak. Sploh, ker prinaša možnosti za ogromno poškodb.
Na tej tekmi je bilo ogromno možnosti za vse. Tudi za žaljenje bivših igralcev (kak hitro se pozabi da je nekdo za njih v preteklosti naredil več kot veliko), a kaj, tudi vseh domačih, ko rezultat ni bil več zmagovalni.
Slišala sem ogromno zamegljenosti, predvsem pa so me navdušili z začetnim elanom in energijo. Uf, pol pa sem bolj malo slišala.
A videla sem tudi marsikaj kar si nisem želela videt. Talenta z zlomljenim egom. Prazno kavo. Videla sem, da nova pravila za nekatere še ne veljajo. Kaki živi zidovi in kakšne menjave po novem. Bodo tako kot bodo rekli tisti, ki menijo, da imajo zmeraj prav. Čeprav je bilo za minulo tekmo moralo bit počenih kar nekaj jajc. Če ne bi se lahko zgodilo marsikaj drugače.
Na trenutke sem se sicer počutila kot da sem med maturanti in imajo zadnji šolski dan. To preprosto ni bilo za moja ušesa.
Za razliko od drugih sem srečna predvsem, ker so vsi ostali zdravi, da nihče ni šepal z igrišča, da smo dobili točko in da je te tekme končno le konec.
Vlekla se mi je in nikamor ni minilo. Mogoče za to, ker bi na trenutke potrebovala prevajalca in ker upam, da bo naslednja tekma na tej lokaciji šele drugo leto. Že na tej tekmi je bilo zelo mrzlo. Preveč za avgust, če se mene vpraša.
Po tekmi sem malo pogledala izjave, na poti s stadiona pa smo naleteli še na veliko faco naših reklam.
Po mnogih letih je bila tekma tukaj spet bolj prijazna in ker me na srečo skoraj nihče tak ni nič razumel.
Privoščit si grem večerjo.
Ker je bil večer vseeno zelo pester. Hvala za krasno druženje. Bilo je prav luštno in upam da kmalu spet ponovimo.
Fantje, vi pa samo glavo gor. V sredo se piše že nova zgodba. In veselimo se je.
Preden končam…kajti…že nedelja je.
Čez točno mesec dni, 4.09 se dobimo pod vzhodno tribuno stadiona Ljudski vrt. Vijol’čna kri za vse ljudi. Osmič.
Do nadaljnjega vas bom na akcijo spomnila čisto ob koncu vsakega bloga. Ne pozabite povedati naprej.
Hvaležna za vse dogodke, ki so za nami in še prihajajo.
Rada vas ima.
Suha.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić