Mislim da ta blog pišem vidno prehitro. Mislim tudi, da rezultat, ki sem mu bila priča minuli večer v športni dvorani Kamnik ni realen. Prepričana sem pa tudi, da boste v petek zvečer videli drugi OK Maribor.
Nimam jaz sreče s temi gostovanji. Ampak to še ne pomeni, da se je zmanjšala moja ljubezen, pozitivizem, spoštovanje in želja.
Minuli večer niso izgubili sami. Izgubili smo vsi.
Mi, ki smo se s polnim busom ponosa, hrane, energije, nove himne, ljubezni in glasu pripeljali v Kamnik prepričani, da lahko to zmagamo. In verjeli smo.
Prepričana sem, da ni bilo ne navijača Maribora, niti kogarkoli s kluba, ki v to zmago ni verjel.
Tudi po vodstvu Calcita po dveh nizih.
Preobrat je bil možen.
A zmanjkalo je.
Izkušenj. Včasih znanja. Bilo je premalo dobrega sprejema. Servis pa ni bil dobra točka tak al tak nobene ekipe.
Naši fantje so se trgali. Videlo se je kako zelo si želijo. Kako zelo se borijo. Kako dobro je šlo, pa je spet padlo in kot neka krivulja, ki se ni hotela ustavit, da bi šla. Šla do 25.
Če je kdo jezen, naj bo jezen. A naj to jezo, žalost, to bolečino spravi v petek vun. In jo obrne v svojo korist.
Ker so fantje še enkrat znova pokazali karakter. S šibkimi členi. A karakter.
Vijol’čna pesem pa je pela. Megafoni so doneli, sodi razbijali, bobnu se bi lahko zmešalo.
Navijači pa so peli. In peli in peli. Tudi jaz sem. Kljub raglji, fotoaparatu, telefonu.
Vse živo sem sprobavala. S fotoaparatom, z besedami, z dejanji.
Jaz sem tak verjela. Jaz sem si tak želela četrti niz. Ker sem vedela da bo prišel še peti. A pri napovedih sem hudičevo slabo in od stav jaz nikoli ne bi mogla živet.
Na tej tekmi, kjer sem se borila s slabim luftom v dvorani. Pa s tem res nimam nekih težav ponavadi.
Borila sem s »steklarji,« ki niso razumeli, da je tekma, da ne moreš se šetat kot da si na kramarskem al pa na tržnici. Borila sem se s hudo lačnimi ljudmi, ki niso dojeli, da če so nas že dali na lepo ograjen prostor (hvala, res ste se potrudili), da bi potrebovali še varnostnika, ki bi dojel, da naj mimo ne spušča ljudi med točkami.
Ampak to je verjetno stalna praksa. Saj je le samo en vhod, o točnosti in nekem bontonu pa se tudi nisem imela želje prerekat. Sem le fuzbalska navijačica po definiciji. Vajena vsega hudega. Nič bat, to me je sicer ujezilo, razpizdilo seveda do kraja, ampak sem se na koncu zavedala, da se človek na koncu samo še smeji.
Tekma je bila krasna v ogromno vidikih. Super vip mame, kot sem jih preimenovala, so pokazale kako izjemne so še enkrat znova. Publika je bila res izjemna.
Jaz sem se bala da bom ob koncu ostala brez glasa. A glas je ostal. Rezultat pa se tudi ni hotel spremenit, pa še ne glede na to kako zelo sem si želela.
Hvala gostiteljem za prijeten večer. A zagotovo bo še bolj prijeten ta petek. Zvečer.
Fantje res niso razbili nasprotnika, so pa pokazali krasno odbojko, bili so enakovredni tekmec renomiranemu nasprotniku. Vseeno se moramo zavedati kako mladi so ti fantje, kako jim fali izkušenj, kako zelo velik uspeh je zanje že da so tukaj, kjer so.
Razočaranje zagotovo je in ne se ga sramovat. Vsak strmi k temu, da je zmeraj boljši in boljši. A dejstvo je, da nas izkušnje bogatijo, nas delajo trdnejše, naj dvignejo včasih bolj kot kakšna zmaga.
Spravite to jezo ven v petek. Trojno. In jim pokažite.
Svoja vijol’čna srca. Tisto svoje okroglo srce, ki za odbojko bije. Pokažite jim točno to, kar ste pred dnevi peli v studiju radia Maribor. Pokažite jim svoj karakter, svoje odlike.
Malo ste pozabili na njih. A nič bat. Še zmeraj so tu. Še zmeraj jih imate. Ni problem v preveliki želji, problem je, če se iz tega nič ne naučimo.
Ponosna sem. Ker sem sedla na ta bus, bila s temi norimi navijači v vseh krasnih besednih pomenih. Hvala za vse, kar ste spet zrihtali. Spet imam dve kili več, pa me res ne gane, ker je bilo vse več kot vrhunsko.
Hvala vsem sponzorjem, ki podpirate te mlade na njihovi poti. Vse, ki ste bili, ki ste in še boste.
Hvala Matjažu, ker vedno znova poskrbi, da nama gre super in še enemu Matjažu, ki je poskrbel, da nisva rabila do busa in domov kar peš. Hvala vsem družinam, ki me berete, se mi oglašate, mi stiskate roke in ste hvaležni, da sem. Izjemno sem počaščena in ganjena ob vseh vaših besedah. Izjemni ste in v mojem srcu na posebnem mestu.
Pot domov je minila prehitro.
Pozabili smo pet, a bom tukaj še vseeno napisala.
Matjažu in Ireni vse najlepše ob njunih praznikih v teh dneh. Bodita zdrava, srečna, nasmejana in prečudovita, kot sta do zdaj bila. Hvala za vse, kar delata za slovensko odbojko in naj se vama dvojno vrne.
Hvala za krasen avtobus, zelo simpatičnega šoferja, ki je pokazal, da je res super človek. Pridite še kdaj z nami na kakšno pot. Lepo bo.
Preden končam le še…na busu sem prejela brezplačno vstopnico za petkovo tekmo. Ker svojo vstopnico imam, jo podarjam med vas.
Kdo bi jo želel, naj se mi oglasi v sporočilo na Facebooku ali pa na telefonu. Po sistemu kdo pride prej, prej je njegova. ?
Čez več kot 19 ur se vidimo v Ljudskem vrtu. Pokalna tekma z Muro nas čaka.
Zdaj pa je čas, da objavim ta blog in se naspim za par ur. Preden se oglasi alarm v obliki enega kosmatega člana družine. ?
Imejte se radi in ne pozabite da ste najboljši na planetu.
Rada vas ima.
Ponosna na vas.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić