Dramatični sosedski derbi v odbojki

Kot da bi prišla domov. V prijazen dom, prijaznih ljudi, čudovitih nasmehov, izjemne energije. Kot bi prišla med prijatelje.
Za nami je dramatična tekma sosedov. Maribor proti Hočam.

Nekih neznank med ekipami ni bilo zaznat, razlike na lestvici pa tudi ne. A to šele proti koncu, ko so domačini dobili sindrom »Naomi Osake« s finala avstralskega Grand slama.

Bil je večer preobratov. Bil je večer šmorna in sladkosti, ki so hitro pošle, bil je to večer lepe številke gledalcev, bil je to večer, ko so tolkli sodi, se vrtele raglje, ko so gospe navijale iz srca in se nikoli ustavile in bil je to večer, ki se je končal z zmago. In ostala je…doma.

Šmorn sem si privoščila po prvem, po drugem sem bila prepričana da po tretjem gremo domov, pol pa sem se spraševala kaj delamo v petem.

Videli smo vse. In tudi to se je moralo zgoditi.

Spet servis, ki je na trenutek šepal, pa izgubljene žoge, nesporazumi in logično, razpoloženi gosti, ki so v tretjem letu dobili krila. In to brez Red bulla. 😊

Tribuna je sodelovala, ljudje so uživali, čeprav so se med seboj gledali kaj bo in kaj ne bo.

Ko so domačini pred petim obsedeli, bi eni tepli po ritki, eni s palco, eni pa bi jim povedali daj naj gredo na igrišče, pokažejo kdo so, zakaj so in naj se raztrgajo.

In to se je na koncu tudi zgodilo.
Zato bravo fantje. Za požrtvovalnost, za moč, za zbranost, za učenje, za izkušnje. Samo tako se pride do prvaka, do izjemnih zgodb.

Včasih moraš past, da se pobereš, včasih moraš izgubit, da se zavedaš kaj imaš in včasih moraš preprosto vedeti, da se igra do zadnje točke. In zadnja točka ni ena prej, dobljen niz ni zmagovalen tisti pred tretjim dobljenim.

Učimo se in zmeraj se bomo naučili.

Pomembno je, da zmeraj držimo skupaj in verjamemo v iste cilje.
Pomembno je, da bitka ni nujno zgubljena vojna.

In pomembno je, da ste prijatelji. Ki se pogledate v oči.
S tisto zmagovalno iskrico in pogledom…zmoremo in ne morete nas prepričat o ničemer drugem.

In ko boste danes, jutri šli po ulici…bodite ponosni nase.
Bodite ponosni na svoje navijače, na svoje največje podpornike, ki vas preprosto obožujejo.

Sem le skromna navijačica, pridem vas podpret, ker ste nekaj posebnega. Preprosto rada imam klube, ki so tako srčni in imajo za seboj tako noro čudovito vojsko.

V srcu ste mi. In ponosna sem, da me je pot pripeljala do vas.
Ne veste, ampak leta nazaj sem imela dva sodelavca, ki sta igrala za OK Maribor in rada sem prišla gledat moško odbojko. Vesela sem, da sem spet nazaj.

Drugi teden bom na rokometu, tako da vam želim zmago na gostovanju. Bodite pa prepričani, da bom v mislih z vami in bom navijala z vsem srcem.

In ne pozabite…samo mirno. Ker samo tako boste nasprotnika spustila na tla ali preprosto daleč vstran od igrišča.

Hvala organizatorjem za čudovit večer, bilo mi je še enkrat znova v čast in ponos.

Današnji uradni komentator pa ima v dobrem Halls bonbone. Naj se oglasi ob naslednji priložnosti pri meni. Vsak preprosto rabi svoj najboljši glas. Za kaj drugega pa bo potrebna še kilometrina. Upam.

Bil je krasen večer. Res se ta trud nekje preprosto mora obrnit.

Hvala vsem sponzorjem, ki poskrbite za nas. Ne pozabimo tega.

Naj bo nedelja čudovita.
Rada vas ima.
Kraljica drame.
MalaMo. :*