2440 dni kasneje…

Tebi, blog moj. Toliko monologov, pa nikoli nič ne napišeš nazaj. Vse sprejmeš, vse preneseš. Vse moje poraze, moje zmage, moje bolečine, moje solze, moj smeh. Si ko utihne ulica, z mano si, ko Mejo cvili, ko se noč preveša v jutro. Si tu po mojih najbolj srečnih trenutkih, tukaj si, ko moram spravit kri iz bolečih ran.
Dolgo sva že skupaj. Več kot šest let in pol. 2440 dni je minilo. Ko sem se odločila. Vklopila blogspot.com in začela. Kje je to že…
Začela sem zagnano, pisala kot nora in se potem ustavila. Potem sem postala previdnejša, modrejša, elegantnejša. Pisala sem resnico, ker drugače nisem znala. Pucala s tebe pljunke, dragi blog, ker so bil trn v peti številnih ljudi. Pa se nisem dala. Že parkrat sem rekla da se bova poslovila, da se ne grem več. Da ne zmorem in da si tega ne zaslužim. A trmasta sem. Tako zelo sem trmasta in tako se ne dam, ko se vame začne metat svinjarija, ki ni moj problem, ampak problem drugih.
Verjela sem v najino zgodbo. Preprosto je najina, dragi blog in hvaležna sem ti, ker si bil moj glas, moje uho, moja duša, moje srce. Bil si, ko sem na pol spala, bil si, ko sem se prebujala. Tukaj si bil in bil si moj glas, ko sem pozabila kako govoriti.
Nekako spadava skupaj. To je ugotovil tudi Tadej. Dolga pot je bila že za nama, ko je prišel. Rekel je, da bi rad pomagal, da bi bila zadeva lepša. Da greva na boljše. Postala sva .si in postala sva lepša. Pa je že tega kar nekaj časa minilo.
Toliko krasnih zgodb sva napisala. Državni, pokalni prvaki. Lige Evropa, dve Ligi prvakov. Solze ob neosvojenih naslovih. Upanje do konca in ljubezen do kluba, ki je tako poseben.
Sedem vijol’čnih krvi…šest takih zgodb, ki sem napisala kot organizatorka. Toliko ponosa je v teh zgodbah, toliko čudovitih ljudi opisuje. Toliko ljudi združuje.
Povezal si toliko norih in izjemnih ljudi, moj blog. Moj dojenček, ki je postal otrok. Rasteš, se razvijaš. Morda se spreminjaš, a resnica ti ostaja edina pravica.
Ne braniš se mojega sarkazma in medvrstično branje marsikoga spravlja v obup. A naju to ne skrbi. Veva zakaj se gre in obljubo drživa…vedno bova hvalila imensko, kakšna graja nikoli ne bo imela imena. Če se kdo v njej najde in se spremeni na boljše, je zmaga čisto najina.
Še vedno sva samo midva. Računalnik, tipkovnica je moja duša, ti si moje srce. In čeprav sva prišla v medijske zgodbe, ostajava zvesta sama sebi.
Ko sva začela nisva vedela, da bova danes pisala številko 800. Niti drznila si nisva o tem razmišljati. Niti upala nisva v to verjeti. Pa sva danes tukaj. Ti in jaz, moj blog…tako poseben si za mene.
Včasih premalo hvaležna ploskava vsem, ki naju berejo, sledijo najinim potem, verjamejo v vijol’čno zgodbo.
Toliko ljudi je bralo zgodbe operacije oči, raznih vrhunskih predstav, čudovite zgodbe naših rokometašev, hokejske zgodbe, odbojkarske. Tudi o teniški sva govorila. Pa ne eni. Mariborski šport je najina velika ljubezen in želiva si, da bi bili ljudje ponosni na naju. Na to, da je navijač dober človek.
Navijačica sem še zmeraj, povej jim. Povej jim, da sem rada na tribuni stadiona Ljudski vrt in kako mirna sem, ko sem na tribuni. Nič ne boli, srce se umiri, živci niti ne. Borim se za poštenost in iskrenost. Včasih samo sedim. Včasih niti ploskam ne. Včasih je dovolj za mene, da sem samo tam. Da sem na pravem mestu.
Celo Slovenijo smo prevozili zaradi nogometa, videli kraje, ki jih ni na zemljevidu. In midva sva jih napisala. Da bi razumeli. Da smo navijači s srcem. Da nam je mar za to mesto in za klub. Da ni važno ali je Koper, Lendava ali Krško. Tam smo, ker so bojevniki tam in mi verjamemo v njihove zmage. Ne glede na vreme, čas ali dan.
Malo tekem se je zamudilo v zadnjih letih. Včasih človek finančno in časovno pač ne zmore. To je bolj najino opravičilo sebi, kot drugim. Koliko evropskih tekem bi človek želel videti, če bi le imel denar…
A je zato Sevilla toliko bolj sladka, zato so domače evropske tekme toliko bolj pomembne. A če bi šteli ure čakanja na letališču…uf, bi se nabralo. Noči, ko smo prebedeli za samo en pozdrav, mogoče fotografijo in avtogram. Nikoli nam ni bilo težko. Vedno smo komaj čakali, da jih vidimo. Vsako leto to počnemo s ponosom in hvaležnostjo. Ker imamo tako čudovite fante. In midva sva pisala o tem. O dežju, o selfijih, o podpisani žogi, o dovoljenih sanjah.
Pisala o izjemnih fantih, ki so pisali vijol’čno zgodovino. O fantih, ki sva jih želela še bolj dvigniti. Da nikoli ne pozabijo kje so najboljši navijači doma in kako radi jih imamo.
Zgodba vijolčnih utrinkov male vijolice, MaleMo gre naprej. Tako kot se je tistega 4. marca 2012 začela.
Hvaležna sem vsakemu prijatelju posebej, ki prebere. Vsakemu tujcu, ki se najde v moji zgodbi. Vsakemu, ki uporabi te nore misli, te s čustvi napisane vrstice za svojo moč. Nikoli in nikdar ne bom nikoli želela nikomur škodovati. Zato sva tukaj, z blogom, da opozarjava, spreminjava, rasteva in se spreminjava.
Ne dovoliva komentarjev, ker sva izkusila kaj pomeni bil brez obraza in veva, da je edina prava kritika, konstruktivna, v obraz. Z obrazom. Z imenom in priimkom. Brez lažnih profilov, brez skritih namenov. Ne marava če se za masko skriva nekdo, ki želi škodovati, ker ne spoštuje sebe. Ta blog se ne piše, ker bi želel biti zlo. Tukaj je, da kdo prisluhne dobri zgodbi.
Opravičujeva se, če sva včasih brezvezna. Včasih brez prave energije. Želela bi si, da bi znala kdaj blog napisat kot čuti srce. In ja, tudi moje srce je včasih zelo prazno. Izčrpano. Brez moči in včasih sem samo jaz, ki z blogom ne morem povedat kaj želim, ker pri bateriji piska…prazno.
S tem blogom sem odkrila toliko sebe in hvaležna sem, da sva tako dobra ekipa. Povezana. Včasih kaj ne gre, včasih se ustaviva. Včasih je največji problem napisat naslov, včasih izbrat najboljšo fotografijo. Čeprav nerada izbiram najboljše, čeprav vedno nekaj to vendarle je.
Ta blog je prinesel toliko dvosmernega prometa, tudi vožnje v napačno smer. Velikokrat je bil kak blinker premalo in luči so se vklopile prepozno. Ta blog je včasih avtocesta,  kjer se divja 150 na uro in včasih kot neprepričljivih 30 na Krekovi ulici
Prijatelji bloga, pišem vam hvala. Za prebrano, za spregledano, za to, ker ste tu, ko preveč zavijem desno, ko bi morala levo, ko mi blendate, ker sem pozabila kaj, ker mi rumeni karton tiščite skozi šipo, ker sem tipkala prehitro. Hvala vsem, ki ga delite, ki ga omenjate v svojih zgodbah. Nikoli ni bilo na njem nobenega sponzorja, od njega nimam zaslužka v obliki denarja, ampak je nagrada zanj…polno in srečno srce.
Blog moj zlati. Prišla sva do konca številke 800. Počasi, saj veš. Vedno se še kaj doda, spremeni in zmisli na novo. Hvala ti. Ker sem zaradi tebe boljši človek.
Hvala moj zlati blog, hvala moj Tadej, moji prijatelji iz prve vrste, ker ste tukaj. Za nami je težko leto. Dosti bolečine smo preživeli, tudi v tem času bijemo kar nekaj bitk skupaj. Ampak nikoli nismo sami. Ko vas boli srce, veste kje me najdete. Ko želite z mano na sprehod tudi. Moje kontakte poznate. Veste kako rada lapam in vesela bom vsakega od vas. Na klopci, na stadionu, na krvodajalski akciji, morda kdaj na Centru za transfuzijsko medicino v UKC, morda na Kliniki Svjetlost, morda v azilu za živali, morda v kateri od Vijol’čnih bajt, ali Frizerski bajti. Saj veste da je mesto majhno, jaz pa imam dosti las, pa če nisem vijol’čno oblečena me sprašujejo kaj je narobe.
Sem samo ena picika mala, z vijol’čnim srcem, krvjo. Nimam dosti. Dnara sploh ne. Ne morete kupit in ne prodam se za nič na svetu. Zvesta sem sama sebi in rada imam ljudi, ki me imajo radi. Če mi boste kdaj pomagali vam bo zmeraj vračala dvojno. Če boste prišli darovat kri, boste v mojem srcu za zmeraj. Skromna sem v vsej svoji majhnosti in preveč krat se podcenjujem. Včasih sem zelo slaba oseba, a se trudim, da bi bila boljša. Bojim se porazov in težko shajam s krivico. Kar ne morem popravit mirno, ponavadi nadaljujem s kričanjem. Včasih sem nagle jeze in prehitro zamerim. Vseeno pa sem človek kot sem. Rada imam živali in brez njih bi bilo moje življenje prazno. Otrokom bi dala vse kar imam in upam, da bom kdaj lahko dala tudi svojemu. Nisem požrešna in najmanj na svetu privoščim sebi. Mogoče zato bom zmeraj stala na trdnih tleh, s sarkazmom v tipkah, solzami v očeh in vedno ponosno rekla…HVALA. Včasih so pač najtežje besede…oprosti, prosim in hvala. Zato prosim, bodite hvaležni. Ker ne veste kaj bo jutri. In vse kar si želim, da se naši dnevi še dolgo ne končajo.
Rada vas ima.
Najbolj iskreno do sedaj.
MalaMo. :*