Vesela sem, da so tekme ob petih, ker se mi zdi, da lahko imam potem še kaj od večera, hladno ni tak fejst, dosti družin pride, ljudje so veseli, vonj po hrani ti sledi vsepovsod, ljudje pa se tudi ne pritožujejo.
Pred tekmo sva pogledala ponosne starše, ki so počakali, da pridejo po njihove vijol’čne tamale, ki so šli ven z nogometaši. Kar žareli so od ponosa, eni bali, da bi jih pozabili, nato pa presrečni dočakali svoj trenutek na zelenici.
Tekma je bila zanimiva, zadeli smo dvakrat (Jan in Amir), enega smo sicer prejeli, bi pa jih lahko dali še enih par, pa ne vem če bi bilo dovolj.
Bila je zahtevna, na koncu pa so pomembne tri točke.
Za mano sta sedela dva navijača, ki sta prihaja iz Nemčije. Potrdila sem jima, da imamo najlepši stadion, poučila sem ju o zeleni barvi in o tem kakšne so razlike, kdaj zeleni pridejo, kateri so »naši« in se pohvalila kako dobri krvodajalci smo navijači. Prosila sem ju tudi za fotografijo in izredno sem ponosna, da sta sedla za mano in zagotovo uživala v tekmi.
Po tekmi smo stali pri ograji, potem pa pri drugi ograji, kjer je bil dejansko najlepši del vsega. Tretji polčas, srečni otroci, ponosni starši. Fotografije, podpisi, nasmejani obrazi…neprecenljivo je bilo. Njihove žareče obraze si človek vtisne v spomin za zmeraj.
Užitek je gledat te moje naslednike, ki prihajajo in uživajo v sekundah tekme.
Vesela sem te zmage, tega drugačnega pristopa, zagotovo je bila zadeva boljša, še vedno pa ostajajo čebelice in čebelice, ki so pozabile bit čebelice. In čebelice, ki imajo napačni karakter čebelice.
Reprezentantom želim izjemno čudovite dogodivščine, predvsem nove izkušnje, ter da bi bili uspešni na svojih misijah.
Ostalim pa malo počitka, ker potem bo oktober nor in tekme bodo sledile ena za drugo, pa seveda tudi derbi…
Kaj rečt…hvala za nove tri, za prvo mesto.
Gledam pozitivno na vse skupaj. Včasih postanem malo zmešana, na koncu dneva pa sem še zmeraj ponosna.
Pa vedno je fajn že to, da smo skupaj.
Iskrene čestitke še vsem slavljencem v oktobru in velik aplavz še tukaj najboljšemu med najboljšimi…Dino, bravo in še enkrat bravo in bravoooooooooo. Poklon do podna. Kak si si zaslužil! Vsaka čast za vsako kapljico znoja in garanje.
In naj si za konec sposodim stavek enega od tamalih … bil je to najlepši dan, ki ga ne bo nikoli pozabil.
Samo to šteje.
Hvala, ker me imate radi.
Rada vas ima.
Ona, ki hiti proti 800 in se sprašuje kdo je izgubil balon.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić