Krško. Gostovanje, ki se zdi, da niti ni tak daleč, dokler še kuj gledaš tisto črevasto cesto in si hvaležen, da imaš tak izjemnega šoferja, ki prenese še tako voznike, ki zna nasmejat še v tako nori situaciji in ki je prav posebej zabaven, ko se gre za dolge luči, ki jih na poti domov nikoli ne zmanjka.
Prispeli smo dovolj hitro, da smo spili pijačo, videli četico ekipe nacionalne tv, ki je minuli večer pripravljala prenos osmega kroga državnega prvenstva med domačini iz Krškega in našim zlatim Mariborom.
Rekla sem, da grem pogledat na press, ker že dolgo nisem bila, pol pa mi je bilo gori tak všeč, da sem se odločila da bom tam kar ostala.
Pogled je bil jasen, pa tudi okoli ni bilo nikogar, ki bi bil nesramen, tečen in naporen.
Tekma je bila krasna za navijaško oko, obe ekipi sta pokazali velik karakter, odnos do igre in spoštovanje do nasprotnika. Borba je bila z obeh strani, na trenutke pa nas je v prsih tudi stisnilo, čeprav to ni bila tekma, ki bi se je bal. Preprosto je bila tekma, ko si vedel, da bomo zmago slej ko prej tak al tak odnesli domov.
V roku par minut sta Jan in Dino odločila tekmo, kjer so se spet kartoni delili kot pez bonboni.
Nekje na poti pa je nekdo izgubil kompas, razsodnost, in predvsem pravila kaj je prav in kaj ni. Nisem se mogla čudit piščalki, ki je v večini primerih nisem razumela in se spraševala od kdaj sem tak slab poznavalec pravil in kaj se je zgodilo z mojimi očmi, ker sem neke stvari res videla čisto po svoje.
Šele po tekmi je postalo jasno, da nisem bila edina.
Tekme v Krškem so zmeraj prijetne, vzdušje je bilo tokrat sicer samo enosmerno, mi bo pa za zmeraj ostalo v spominu tisto navijanje kak nimamo pojma in nimamo šans. Izvirno in posrečeno. In čisto nič primerno za nobeno ekipo, ki sta se minuli večer srečali na izjemno slabem igrišču, ki se je na koncu zdelo že kot zdelana obdelovalna površina.
Gostitelji tukaj so zmeraj prijazni, Andreja pa smo tak al tak že vzeli za svojega, prav zaradi tega pred tekmo na koncu vendarle ni napovedal rezultata tekme. »Pazi kaj boš rekel,« a se je na koncu samo smejal.
Tekma je bila posebna tudi iz enega drugega razloga, saj smo po več kot letu dni v slovenski ligi znova pozdravili nogometaša, ki nam je, pa se bom izrazila v množini, ker sem videla da smo ga bili veseli številni, pri srcu mnogim.
Ko je Dalibor Volaš prišel pozdravit bivše soigralce, so bili nasmehi tako pristni in prisrčni. Čeprav nisem slišala njihovih besed, so bila njihova dejanja tako polna spoštovanja in ljubezni.
Dalibor tekme ni začel, se pa je kot menjava do konca tekme izjemno boril in prepričana sem, da bo v tej ligi še marsikomu mešal štrene in dodal še številne gole v zbirko, ki jo že ima.
Tekma se je končala, jaz pa sem razmišljala, da bi prvič v svojem življenju v Krškem šla pogledat kako je videti čas novinarjev po tekmi, ko zbirajo izjave glavnih akterjev tekme.
Medtem ko sem opazovala g. Milaniču v studiu nacionalne tv in čakala, da naš trener da izjavo še za ostale medije, je skozi vhod za igralce prišel prav on. Z velikim nasmeškom me je bil vesel kot zmeraj. Manj presenečen da me vidi, kot sem bila jaz. Bala sem se, da bom, ker sem tam uživala v poslušanju izjav in opazovanju okolice, zamudila prav njegov obraz, on pa stoji pred mano, mi daje roko in še preden rečeva kaj več, mi ga odpeljejo novinarji, jaz pa si obljubim, da bom dobila to fotografijo, pa je kak je.
Ko vidim da je prost, se na srečo prikaže Tadej, ki naredi še eno v nizu najinih fotografij in Dalibor Volaš je še enkrat znova pokazal kako velik človek je. Vesela sem da je nazaj in če so me vprašali če se me je spomnil…mislim da lahko z gotovostjo trdim, da se bova zmeraj vesela kjerkoli naju bo vodila pot. Skupaj sva prestala toliko bitk in nogometnih zgodb, tudi kakšno nerodno situacijo zaradi moje sramežljivosti in nerodnosti ko se je šlo za fotografiranje, a na koncu sva ostala zmeraj kot Mornar in MalaMo, ki sta verjela, da bo na koncu vendarle še vse dobro.
Vesela sem, da sem lahko prav na tistem prostoru pod tribuno, kjer so naši izjemni bojevniki veselo govorili o zmagah in sodelovanju, stiskala roke našim izjemnim fantom, tudi petka ni šla mimo, govorila tudi o krvodajalski akciji, ki je bila tako zelo uspešna in sem lahko s takšnim ponosom povedala kako posebna je bila letos in kako človek težko opiše zakaj je bila letošnja še posebej posebna. Upam da bom lahko v letu dni pojasnila kako dobra je bila letošnja in kako je presegla vsa moja pričakovanja, ker so ljudje presegli vse meje svoje solidarnosti, predanosti in so skupaj z mano stopili v ene nove okvirje humanitarnosti in izjemnosti.
Tekma se je končala polna vtisov na eno drugačno tekmo, kjer sem se odločila, da ne bom sedela na običajni tribuni in še enkrat znova pogledala skozi drugačna očala in hvaležna sem si za to odločitev.
Bil je lep večer, pa naj te moje fotografije iz ozadja, ki jih ne boste mogli videt nikjer drugje, govorijo eno posebno zgodbo in ponos na vse kar se dogaja.
Iskrene čestitke bojevnikom za gola številka 25 in 26 in za suvereno prvo mesto na lestvici prvi lige tudi po osmem, sicer še nedokončanem, krogu.
Tak, ura bo dve, jaz pa se bom počasi za to noč poslovila.
Hvala družbi za fajn družbo, za smeh in dobro voljo, za varno in srečno pot in se tudi tokrat se priporočam za prihodnjič.
Čaka dupla porcija, zato ne pozabite it čim prej kupit karte za Domžale in Rudar, ker sta karti fuul poceni, splača se, fajn bo, ena bo v soboto, druga bo v četrtek. Pridite, fantje si zaslužijo številno publiko, predvsem vesele in pozitivne navijače, ter vzpodbudo za naprej, ki jo potrebujejo, ker so v svoji veličini izjemni.
Hvala, ker smo še osmi krog končali tako, kot smo si želeli.
Ne pozabite verjet v svoje sanje. In bodite prepričani, da ste samo vi tisti, ki jih lahko uresničite.
Uživajte v jesenskih barvah, soncu, gobah in kostanjih, pa dosti dobrega grozdja v takšni ali drugačni obliki si privoščite.
Vsem, ki se vračate s 2Cellos…srečno in varno pot domov. Vi ste bili točno tam, kjer ste želeli bit, verjemite pa…tudi jaz.
Rada vas ima.
Ona, ki nazdravlja z Radensko.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić