Njegovih 131

Bilo je vredno. Zelo vredno. Večer, ki ga bomo navijači NK Maribora pomnili do konca življenja. Iz številnih razlogov. A največji je povezan z njim.

Ko igrata obe ekipi rožic je večer vedno prijeten, napet, zahteven in predvsem je vedno vprašanje kdo bo na koncu zdržal.
No, tudi med navijači, ko pritiska mraz.

Videlo se je, da bomo naši šefi na igrišče, a je bil goriški bunker postavljen kot je treba in na prvi gol smo čakali in ga z Damjanovim golom tudi dočakali. Kak smo noreli. Teh nas par kaj nas je bilo tam.

Potem smo dobili neko čudno izenačenje. Res ne vem od kod nam to, ker je čisto nepotrebno, ampak ja. Potem se zadeve vedno obrnejo v čisto neko drugo smer.

Na gol so fantje streljali z vsemi naboji kar je bilo možno in malo nas je zaskrbelo. Želeli smo, verjeli smo. Pa lahko bi jim dali več kot še enega, a bilo je še eden dovolj.

Ko je kapetan Marcos Tavares zabil svoj 131ti prvenstveni gol smo noreli vsi. Če sem prav videla je prvega objel avtmigeca. In ta avtmigec je bil njegov starejši sin.

Kurjo kožo imam, ko pišem te vrstice in prepričana sem, da ste jo imeli vsi, ki ste gledali posnetek, gledali prenos ali pa bili tam. Verjemite, ko končam te vrstice, si ga bom zagotovo jaz pogledala še enkrat.

Ne samo zlatega Tavaresa in zlatih kopačk, dočakali smo ta tako pričakovani rekord, ki si ga je kapetan zaslužil najbolj na celem svetu.

Bila je težka in zahtevna tekma. Ne pozabimo Gregorja, ki se je trgal kot nor, Sunnija, ki se je vrnil, ne pozabimo garačev na igrišču, ki so se tako zelo borili in jim lahko samo ploskamo.

Če bi bil remi bi spet glavce vse vedele in spet bi bilo več žvižgov kot kaj drugega.
Hvaležna sem za minuli večer.
Ne samo za to zmago, za ta rekord, za to veselje. Ampak predvsem za ljudi. Za to mesto, ki je dobilo svojega posebnega heroja, ki dokazuje kako veliko srce je v takšnem človeku. Toliko topline in ljubezni.

Po tekmi sem najprej delila petke in se počutila kot pravi nogometaš, pol pa sem se čez celo tribuno drla ko podivjana. Naš Lojzi je praznoval rojstni dan in malo smo noreli po tribuni. Srečni, veseli. Pa še malo smo si oddahnili.
Leto je bilo res dolgo in zahtevno. Toliko tekem je že za fanti in vsaka tekma se zdi težja.

Po tekmi pa smo, na Lojzijevo željo, naredili še eno posebnost. Iz šalov je Lojzi naredil številko 131 in smo jo navesili na ograjo. Pa še koco, da se je videl grb in še zastavo. Res je izpadlo iskreno in čudovito. Hvala ti Lojzi.

Najprej smo ploskali fantom, ki so prihajali, potem pa smo iskreno in iz srca zapeli njemu. Ker nas ima rad, ker je zlat in ima zlato srce, ker verjame v nas tak kot mi v njega. Ker se bori, ker gara, ker zapira  lape vsem, ki ga ne spoštujejo in cenijo (kaki ljudje te to so?). Marcos Tavares je prišel, kot zmeraj, preprost, srečen in hvaležen. Ni mu bilo težko z nami naredit fotografije tudi ko je bril tak hud mraz. A nam je bilo vseeno. Malo sem norela z mojim malim posebnim prijateljem, pa sem se hitro zagrela.

Bil je to poseben večer.
Zdaj gremo naprej. Novim zmagam naproti. Proti topli Sevilli in proti lokalnemu derbiju proti Aluminiju.
Še dve tekmi sta do konca in veselim da se vidimo in se imamo fajn.
Moja še posebej čudovita misel gre Apostolu Melotu. I miss you and I love you very much. I am very proude to have you in my life and you are so special to me.

Za konec še le izpolnjena obljuba od srede.
Vijol’čna kri za vse ljudi se sedmič vrača pod vzhodno tribuno stadiona Ljudski vrt 05.09.2018. Hvaležna sem, da lahko delamo tako plemenito akcijo in da ste jo sprejeli za svojo. Zaradi vaše dobrote, zaradi vaše ljubezni in zaradi vaših velikih src smo skupaj res eno in hvaležna sem vsem, ki ste na karkšen koli način z nami. Za mene ste izredno posebni in v mojem srcu imate posebno mesto. Hvala, ker ste in hvala, ker nas imate radi. Naj se vam dobrota zmeraj vrača in vrača.

Uživajte v tej decembrski noči in se beremo že prav kmalu.
Rada vas ima.
Vijol’čna deklina.

MalaMo. :*