Snežni remi za slovo od pokala

Kaj vam naj rečem prijatelji?

Tisti, ki ste čakali kvazi polom. Več sreče prihodnjič. Tisti, ki ste mislili, da bomo zgubili v toti dežno snežni večerni pokalni tekmi. Več sreče prihodnjič.

In tisti, ki ste tak negativni pred vsako tekmo. Srečno. In ne do prihodnjič.

Lep večer je bil. Moja Lidija je prišla in imela sem družbo, ki sem si jo lahko samo želela. Povratniki se počasi vračajo na tribuno, na moji desni pa je dečko, ki je pokazal zelo veliko srce in mero spoštovanja.

Pokazal mi je, da lahko to sezono gladko sfurava kot navijača, ki bova skupaj navijala na svoje. In še kako. Posipam se priimku primerno in sem hvaležna, da je prišel na mojo tribuno.

Izkazal se je kot faca in ta sezona bo še zelo zanimiva.
Gospodje za mano, ki imajo toliko za povedat? Nevidni. No, ni jih sploh bilo.

Bilo je mrzlo ko pes. Ko sem hodila proti bloku domov, sem mela roke kot desno oko minuli vikend. Pa ne samo to. Ko budalo sem hotela slikat kako lep je stadion v snežnem metežu. Norc do kraja.

Lepa tekma je bila. Ko je Gregor zabil sem bila tak vesela, da sem slavje zgrešila. Seveda je bilo kratko, rabili smo še dva. A jih nismo dočakali.

Mariborčan je izenačil v nekem trenutku še prvega polčasa in zazdelo se je, da bi lahko slišali kak veverička skače po drevesu v parku. Tišina.

Pa vendar je bila dvojna menjava ob polčasu, pol še tretja, a kaj ko smo na koncu več kot 15 minut igrali z igralcem manj, ker je Jasmin Mešanović dobil udarec v glavo in je bila krvava rana že na daleč videt zelo, zelo neprijetna.

Ko smo videli, da nimamo več kaj izgubit, smo se predvsem veliko smejali, verjeli v gole, se zabavali, prijetno je bilo.

Ne rečem da smo si ravno zaslužili zmago. Bilo bi pa fajn.
Neizmerno so nas danes zabavale parole Viol in vsaka čast za njihovo izvirnost.

Nima smisla izgubljat preveč besed o tem kakšne barve kartonov eni niso dobili oz. bi jih morali dobit, kaj je prekršek in kaj je pretiravanje v samo promociji v dresi, ki niti nogometen ni.

Verjamem da bo ogromno zbadanja, norčevanja, žaljenja. Tega smo tak al tak že vajeni in ne sprejemamo, ampak se temu samo smejemo.

To, da ne gremo v polfinale pokala ne jemljem niti malo tragično.

Fantje imajo zelo naporno jesen za seboj, igrali so tekme, ki jih eni lahko samo sanjajo, igrali še bodo tekmo, ki jo eni lahko samo sanjajo. Imajo vrhunsko jesen in leto za seboj.

Pokal bo počakal na nas do 2019, mi pa bomo do takrat uživali ob zvokih lige prvakov, ob točkah, ki so glede na naporno jesen vrhunske. Pomladi pa bomo razturali kot praktično vsako pomlad zadnjih par let.

Ne skrbi me kaj prihaja, ker je vedno znova boljše in boljše.

Mi smo tu, ko nobenega ni. Znamo živet s porazi, znamo živet z izpadi iz tekmovanj. Znamo cenit pa tudi velike zmage in čudovite gole.

Če bo vse po sreči, vam v soboto po tekmi zaupam še datum nove krvodajalske akcije, kateri bo potrjen v kratkem. Da si date na koledar in ne pozabite na nas. Ja, septembra drugo leto se vračamo sedmič! Potrudili se bomo, da tega nikoli ne boste pozabili.

Hvala Lidiji in Nuši za prijeten preostanek večera, fantu z lepimi očmi pa hvala za prijazne besede. Družini našega velikega talenta pa le…upam da ste varno prišli domov. Mislim na vas. Jaz sem uspešno prišla preko tega prehoda za pešce. 🙂
Do sobote se predvsem veliko smejte in pošljite lepe misli Jasminu, v upanju da je z njegovo glavo vse v najlepšem redu.
In ja…paziiii…kepa.
Rada vas ima.
Ona, ki se je ne razume.
MalaMo. :*