Za vas, mariborski heroji smučanja

Sedim pred tv in gledam podelitev kako Ilka prejema zlato medaljo. Pokažejo njene najbližje. Jočem z njimi. Gledam toto noro Štajerko, kako ne more verjet, da je zmagala. Gledam jo, kako ne dojame. Gledam jo, kako prejme tisto medaljo. Krvavo si jo je zaslužila.
Že ko je stopila iz tistega zlatega Audija, bi jo človek kuj najraje objel. Kak je bila lepa. Kak je bila presrečna.
Ko je prišla gor, ko je vse objela. Bila je čisto v točki, ko si je mislila verjetno neverjetne misli.
Meni pa se je zdelo, da je tista himna tako posebno zvenela, tisti pevski zborček v onem lesenem smučarju je bil tako poseben, zastava je bila tako naša, zmaga je bila tako zelo njena.
Ne spomnim se, da me je kdaj tak primilo kot danes.
Vsedla sem za kišto in začela preprosto pisat.
Ne vem kolikokrat sem danes jokala od sreče. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tak kričala v sebi od sreče. Verjetno ob kakšni posebni zmagi mojih vijol’čnih fantov. Mogoče derbi, mogoče kakšna zmaga za sezono, za Ligo prvakov. A saj niti ni pomembno.
Danes se mi zdi res tako poseben dan. Danes se mi zdi res tako drugačen od ostalih.
Ko je Ilka dobivala tekmo za tekmo in je bil v Mariboru zanjo sprejem, žal zaradi drugih obveznosti nisem mogla na trg, čeprav sem doma le par sto metrov.
V petek, ko je pristala v snegu, sem tak jokala in kričala po stanovanju. Da si ni zaslužila, da je bila ta zmaga namenjena njej, da ni fer, da se to dogaja. A ko sem se malo pomirila, sem rekla, da jim bo tak vsem pokazala v nedeljo.
In ja, danes ni bila edina.
Mi smo res eno posebno mesto. Imamo resda Pohorje, ampak naši največji mestni šampioni skačejo nore skoke na smukih in zmagujejo v najbolj neverjetnih zimskih športih.
Še vedno smo neverjetno ponosni na našega Filipa, ker počne stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi upala. In imamo še dva neverjetna fanta.
Naš vedno nasmejan otrok Ludvika, najbolj zabaven smučar v svetu bele karavane, naš zlat Klemen Kosi, ki mu je danes šlo bolje, a je za njim zelo zahtevna sezona. Vedno čakam na njegov štart, da se derem, da ima najlepšo čelado na svetu, ki naj ga varuje in mu prinaša uspehe. Tudi zanje bo še čas. Samo potrpežljivo je treba garat in čakat. Klemen, glavo gor! Ponosni smo nate in te imamo neizmerno radi. Hvala, ker si taki fajter in ne daj se. Ne zaradi enega slabega dneva, tedna, meseca. Si več kot to. Si naš in zavedaj se, da sonce še prihaja, da prihajajo tvoje tekme, tvoje dirke, tvoje zmage. Ne pozabi, da smo zate tukaj in da te imamo radi tudi, ko narediš napako. Ker garaš in ker vztrajaš do njih prihaja. Ker tvegaš, se zgodi. In ker si vse to upaš, se ti nekega dne vse to dobro vrne, bodi prepričan.
In tukaj je še en naš. Kak ne bi bil naš, ko pa odpre usta in slišiš sredi Švice vonj po domu. Boštjan Kline. Fant, ki mu tak nikoli niso kaj pretirano verjeli, fant pa eksplodira. Fant pa zna. Ko malo pade že pljuvajo, on pa spet pride. Verjame. In jim pokaže. Danes je bil sedmi!! Smo lahko pol jezni, ker mu je par stotink zmanjkalo do medalje? Seveda ne. Izredno smo lahko ponosni. Na to kako se pogumno spusti po progi in jo premaguje z vso močjo bojevnika.
Naši mariborski heroji. Naši smučarji, ki so nam v teh dneh toliko dali.
Sedeli smo pred tvji in kričali. In še bomo. Ni še konec. Prihajajo še nove in nove discipline.
Prepričana sem, da niso rekli zadnje in da se bodo fajtali z najboljšimi na svetu, ki imajo zagotovo več denarja, boljše pogoje in več izkušenj.
A vem, da se ne bodo dali.
Ker jih je Ilka naučila. Ker jih je njena ekipa naučila.
Kaj pomenijo padci, bolečina. Kaj pomeni, ko bi najraje vse nekam poslal. Da je dovolj.
Pol pa pride 12.februar sredi Švice, kjer na tribuni sedi sam Roger Federer z ženo, kjer več tisoč glava množica navija. Privošči svojim, a je iskreno vesela za vse športnike.
Pride dan, ko ne veš kaj bo s tisto meglo tam gori in ali ti bo uspelo.
In pride tisti dan, ko veš, da ni obična tekma, ko veš, da je drugače. Hočeš se prepričat, da greš samo na še en smuk.
Kot je rekla Ga. Darja, da pol pa vidiš toto gužvo. Ja, gospa Darja me je danes navdušila s svojo neizmerno ljubeznijo. Kako neverjetno je gledat ta tandem in videt, kaj vse se zmore.
In ko nacionalka še enkrat znova pokaže kako Maruša Ferk ne zna iz sebe spravit par stavkov, ker tako privošči prijateljici, pol veš, da res ni bil v petek pravi dan. Danes pa je bil.
Dan za zmago. Dan za moje mesto. Dan, ko sem tako ponosna, od kod sem, kaj mi piše v rojstnem listu. Dan, ko sem kuj v eno točila solze sreče. Dan, ko sem ponosna, da obstaja v mestu ena taka preprosta deklina, Alpsko mleko ima na svoji čeladi, v srcu pa moč bojevnice.
Smejali so se ji, ko je nosila dres NK Maribora, smejali, ko je trenirala in se borila, da se odpravi na vrh.
Danes se ona iz srca lahko nasmehne njim. Uspelo ji je. Uspelo ji je s trdim delom in garanjem.
In če kaj, upam, da ji bodo vsi tisti, ki so tako ponosni nanjo in imajo finančna sredstva, pristavili kaj din-din, da bo lahko še naprej ustvarjala to prečudovito pravljico, z vonjem po domu. In če kaj, ji privoščim, da ima od te medalje res še kaj več kot spominske fotografije, ker je s svojo preprostostjo in svojo ljubeznijo do smučanja, dela in svoje države, mesta, pokazala, da ji moramo ploskati in se ji iskreno prikloniti. Ker je za nas in ves svet…najboljša smučarka na planetu.
Hvala, Ilka Štuhec. Hvala vsi, ki ste ji pomagali na njeni poti.
Da smo danes lahko najbolj ponosen narod na svetu, se lahko zahvalimo samo vam in vam iz srca ploskamo.
In ko se Ilka naslednjič prikrade na oder našega trga, se bom potrudila, da naredim kakšno fotografijo. Ker namreč nimam njene nobene.
A nič ne de. Za to bo še ogromno časa. Verjamem da bo punca v vrhu še veliko let in ja, da to ni zadnji vijol’čni blog o tej neverjetni ženski, ter fantih, ki so ponos našega mesta.
Bravo Boštjan, Klemen in Ilka. Hvala, ker ste.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*