Ura!!!

Ura je bila kakih 18h. Ležim in se komaj premikam. Kašljam, zdim se brez energije in v telefon Tadeju tarnam, da ne bi šla na rokomet, če se tak slabo počutim. A dečko vztraja, da bi šla malo ven, da prideva malo k sebi. Pa da bo fajn, pa da tega res ne bi zamudila. Sanja se mu ne kdo to igralci iz Ribnice, vendar se veseli. Kljub vsemu slabemu počutju, sedeva v avto in greva na rokomet. Pred tem se oglasiva še v trgovini, v kateri sem s fb objavo naredila toliko preplaha, vendar so se spremembe danes že zelo videle in zelo me veseli, da je nekdo slišal moj virtualni glas. Hvala.

Sedeva na rokomet in tudi tokrat opazujeva. Veva, da bo težka tekma in da se bo treba borit, a tega smo pri naših rokometaših že tak vajeni.

Pogledava sodnika in se sprašujeva, če bo kaj boljši, od onih od zadnjič.
Tisti, ki me res dobro poznate veste, da so sodniki zadnji, ki pridejo na vrsto, ko se gre za šport. Vedno trdim da si je treba zmage prigarat z igro in delom. Da se moraš, ne glede na sodnike res trudit in bit točno takšen, kot zmoreš najboljše.

Pa vendar se je še enkrat znova pokazalo kaj pomeni, ko vmes stopijo sodniki.
Fantje vijol’čne barve so prevladovali celo tekmo. Bili so dobri zagnani, logično, z napakami, a vendar so se borili resnično z vsemi atomi. Vodili so že lepo in zdelo se je, da bodo tekmo mirno pripeljali do konca. Čeprav so sodniki piskali razne penale, ki to niso bili, čeprav so pustili grdo igro, so kazni piskali večino samo našim rokometašem. Če pa kaj, pa nikoli v življenju nisem prenesla krivice.

Vedno sem se borila, da bodo vsi lahko dostojno dobili vse in se bodo lahko za zmago borili enako kot drugi. Vendar ti sodniki so vendarle morali malo videt to kar ni bilo in ne videt to kar ni bilo. In naši so malo popustili in tekma je v končnici tudi tokrat postala noro zanimiva.

Med tem ko se je iz prve vrste zmeraj in v eno slišalo »Ura!« ko je šlo za naše nasprotnike, logično da do objektivnosti na drugi strani ni prišlo. Prva vrsta namreč ni bila naša. Pa vendarle. Če se vse postavi na svoje mesto, se vendarle postavi na svoje mesto.

Naš čudovit fant na levi, ki je tudi tokrat navijal celo tekmo, in tokrat s seboj imel še dva prijatelja, je še enkrat znova pokazal, kako iskren in pošten je lahko šport skozi otroške oči. Na moji desni mama Primorka navija celo tekmo. Njen sin je del naše ekipe.

Simpatična gospa, ki ji je treba zaploskat za vztrajnost in neverjetno energijo, ki jo je prinesla na tribuno. In ni se dala. Ker sem razumela, da me pozna, verjamem, da bo prebrala tudi ta blog in ji pošiljam prijetne pozdrave v zahvalo za ljubezen in predvsem talent, ki ga ima njen sin.

In ja, tekmo smo na koncu, pošteno in prigarano dobili 27:26.

Tisti, ki smo bili tam, pa nas tokrat ni bilo malo, čeprav je sreda, smo imeli kaj videti. Bila je res tekma, da te trofi.
Grlo me boli in enih parkrat sem rekla, da je čas da vtihnem, preden bom še enkrat znova ostala brez glasa. Pa mi ni uspelo.

V eno sem se drla, kot da se mi meša in nisem se pustila motit. Na srečo sem imela na tribuni ljudi, ki so videli isto in sem hvaležna, da so bili.

In potem so tukaj še ti fantje. Borci. Mladi in garaški. Ki so strnili vrste in na koncu si jim videl tisti žar v srcu, tisto nepopisno zmago nad ekipo, ki v Maribor zagotovo ni prišla izgubit. Kar se je kazalo z veliko mere živčnosti na njihovi klopi, ki pa so jo umirjali premalokrat. Mogoče sem preprosto sama navajena, da imamo v Mariboru zelo mirne trenerje, ki ne mahajo in kričijo za vsako malenkost.

Prepričana sem, da se bo kdo danes spet piknil v kakšen stavek tega bloga, a še enkrat znova poudarjam, da je ta blog resnica. Resnica, ki bo nekatere zabolela.

Urh v vrati je spet vsem zaprl lape. Kaki golman je to, kake obrambe, kaka moč! Maestro, o katerem sem prvič pisala pred kakšnim letom in začela z zgodbo, da bo to zagotovo eden najboljših slovenskih golmanov vseh časov. Za temi besedami stojim in prepričana sem, da je pred njim vrhunska kariera. Kakšen človek, kakšna igra. Kakšna volja. In predvsem rokometaš, ki ima v glavi željo po uspehu in od njega se lahko učijo najboljši.

In za konec vam prihranim še nekaj, kar mogoče ne boste videli nikjer.
Žal ne vem kaj je bil povod, ker sem gledala veselje naših rokometašev, vendar vsi možni iz nasprotnega moštva so se spravili na sodnike in vmes sem videla še, predvidevam, delegata. Ne vem kaj so hoteli, kakšne želje so imeli. Ti besni obrazi na osebe, ki so jim vso tekmo videli nekaj, kar marsikdo ne bi videl, so očitno začutili nekakšno krivico. Pa vendar upam, da to kdo ne bo spregledal. Tak opažam, da se več ne kaznuje nič v tem svetu pošteno, zato pričakujem, da bodo tudi to vsi kmalu pozabili.

A kaj je važno, je le to, da so fantje zabeležili vrhunsko zmago in predvsem bi rada nekaj še enkrat znova povedala. Mi nismo rokometno mesto. Ne bomo verjetno nikoli. Nimamo svojega kluba za velikanskega, je pa naš. Radi ga imamo z vsem srcem in dušo. Naš je, garaški je. Nima dosti din din, ima pa borbo. Ima pa ljudi, ki imamo ta šport radi. Radi imamo rokomet in smo si ga vzeli za svojega. Hvaležni smo, da sponzorji podpirajo ta klub in da imamo možnost gledat rokomet v tem mestu. Ne pričakujemo naslovov prvakov, smo pa hvaležni za tekme, kot je ta. Ne boste nas videli bit nekaj več, kar opažam velikokrat pri nasprotnikih. Ne igramo evropskih tekem, imamo pa rokomet, ki je za nekatere v tem mestu nepredstavljiv in sem za to izredno hvaležna.

Prijetno je bilo z vami. Hvala, ker smo lahko del vaših srečnih zmagovalnih zgodb. Tudi če komaj spuščamo glas in bomo mogoče kak dan več bolni. Bilo je vredno.

Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*