Če je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega, pol je petkov sneg prinesel tudi to, da sva lahko šla mijadva danes na futsal, ki bi moral bit v petek. In ja, tekme so bile prestavljene.
In tudi midva sva se danes premaknila v Dvorano tabor.
Fajn je bilo. Super tekma, fajn za živce in predvsem učenje laika kot sem.
Ne, tudi tokrat vam ne bom pametovala o tem kdo je kak igral, kdo je bil dober in kdo ne.
Bi pa rada še enkrat znova poudarila, da tudi ta blog pišem skozi moje oči, fotografije bodo skozi moje oči.
Nisem poznavalec, žal mi je, da ne morem večkrat prit. In zato bi rada povedala, da če bom napisala karkoli, kar bi kogarkoli prizadelo…ne jemljite osebno.
Res ne.
Sem pa navijačica in ena stvar mi je jasna.
Ne gledam nikoli kdo si in kaj si. Za mene so v osnovi tak vsi enaki.
Zmeraj pa navijam na svoje.
Vedno bom navijana na mariborske ekipe, ne glede na to, v katerem športu bodo igrali.
Danes so mariborski fantje še enkrat znova pokazali, da imajo talent, kljub temu, da ne trenirajo toliko, kot njihovi tekmeci.
Dokazali so, da so neverjetni, čeprav jim na trenutke popuščajo živci.
Da so zmagali, so se nagarali. In predvsem so toliko šans imeli, da bi jih lahko kazali kar lep čas.
In ja, na trenutke so jim popuščali živčki. Upravičeno. Zdelo se je, da žoga ne bo šla v gol.
Narobe se je zdelo.
Zmaga je ostala doma.
Nasprotniki iz Litije pa so bili res posebna zgodba.
Ker sem že dobila par focnov na temo ocenjevanje nasprotnih ekip, tudi tokrat ne bom šla iz svoje kože.
Ne, ne razumem, kako je lahko nekdo »šef ekipe« in je tako živčn, da podre še sodnika (vedela sem, da se bo to slej ko prej zgodilo, ker je bil trk neizbežen), ne razumem niti, da sodnik ne umiri takšnega človeka. Hkrati me zanima, ali nasprotniki razumejo osnovno spoštovanje.
Nekatere poteze so bile daleč od športnih. Ampak zmagovalna pa je bila zagotovo grdo metanje tistega listka za time-out. In ga pol jemanja nazaj. Al kaj je pač to bilo. Sem nehala sledit. Še moj mačkon ne dobi na tak grd način hrane. Ampak ok. Spet samo moje oči.
In predvsem se mi je zdelo zanimivo, da je res vse samo šport, ampak vse je v mejah nekega športa.
Ne vem kakšne nagrade so v igri, niti sanja se mi ne zakaj taka nervoza. Vseeno pa se mi zdi čisto fajn, da si vsak igralec, trener in ostalo osebje zasluži spoštovanje.
Če si pogledal na drugo stran, je bil drug »šef ekipe« čisto drugačna zgodba.
Ampak ja.
Vsi imamo svojo kožo, verjetno tudi svojo percepcijo, svojo idejo in kako in kaj.
Mogoče je pa vse vendarle del enega cirkusa ali pantomime. Kdo bi vedel.
Če se le obnese. Če le prinese rezultate.
In ja, danes zaploskamo igralcem Proeana. Za zmago. Za borbo. Za grizenje. Za to, ker so.
Še enkrat znova se bom znova učila imena teh talentov.
Kmalu spet pridem, ne vem kdaj. Sanja se mi ne.
Upam, da se bodo zmigali tisti, ki lahko kaj spremenijo, da bi lahko večkrat prišli.
Ideja, da bi se igralo v Lukni se mi zdi fenomenalna. In ja, da bi le bil termin takšen, da bi se izšlo.
Gre se za šport, gre se za vrhunsko idejo. Le prisluhniti ji bi bilo treba.
Nihče ne bo imel nič manj, vsi pa lahko samo pridobimo.
Hvala za krasen večer in čestitke fantje! To zmago ste si prigarali in naj vam da pogum in energijo za nove zmage.
Predvsem na takšen način kot najboljše znate. Pošten, iskren, deloven in takšen, kot ga poznate vi.
Moja naloga je, da vam zaploskam. Iz srca zdaj, ker prej sem preveč štrcklala po fotoaparatu. Pa še to samo zato, da svetu pokažem še kakšno drugačno plat tekme. Ki je nikjer drugje ne boste videli, kot pri meni.
Lepo mi je bilo z vami.
Rada da vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić