Morda ste mislili, da bom danes besna, ko ris in boste ta blog željno pričakovali.
Verjetno ste mislili, da bom znorela in vsem po spisku med vrsticami povedala kaj jim gre.
Jaz pa mislim, da moram samo par stvari izpostavit po današnjem gostovanju v Domžalah.
Prvo je to, da je pomembno, da se zavedamo, da včasih kaj dobimo, včasih kaj izgubimo. Da včasih morda kaj dobimo nezasluženo in morda kdaj kaj nezasluženo izgubimo. Bistveno pa je, da je vedno nekje ena gugalnica, ki je na koncu vedno nekje točno enaka na obeh straneh.
Ne bom ovinkarila in govorila med vrsticami.
Iskreno in iz srca čestitam igralcem Domžal za današnjo igro. Všečna je, zelo gledljiva in zelo zanimiva. Všeč mi je bil njihov odnos do igre in že nekaj kol jih opazujem in čeprav sem bila danes kljub temu presenečena, sem vedela, da bo današnja pozno popoldanska tekma izredno zanimiva.
in bila je. Imeli smo kaj videt. Imeli smo se česa veselit. In predvsem smo se na tekmi več kot preveč jezili.
Ne bom izpostavljala napak. Od nikogar. Ker ne vem če bom dovolj pravična, da bi bilo ok.
Rada pa vam eno stvar povedala. Ker vse bloge pišem skozi svoje oči in mi je hudo malo vseeno kaj si kdo misli o njih, bi danes rada povedala, da mi je jasno, da smo si za poraz krivi čisto sami.
Lahko bi se igrali Če-je in zakaj-je, pa se ne bom šla tega.
Moja velika in izredna pohvala gre Lukeju. Rodil se je z darom, podedoval je nekaj več. Ima v sebi nekaj več in še največji hejterji mu morate zaploskat. Morate mu dat kape dol in mu povedat, da je vrhunski. Res je prvega zadel iz penala, je drugega zadel še enkrat zelo mojstrsko. Pa poglejte kako mlad je in ja, ima talent. Velik talent in bravo, bravo in še enkrat bravo!
Drugače pa je bila tekma res ena tistih, ki je minila več kot prehitro.
In ja, fasali smo tri. Zasluženo? Seveda zasluženo.
Je pa Jasmin spet pokazal svoje znanje. Kaj ta človek nese iz golov. A vsega tudi on ne more in če mu bo kdo danes kaj očital, bo očital napačnemu.
In hkrati bi se rada dotaknila še ene malenkosti. Imenuje se trenutek. Tekma. Ena tekma. Ne tekme. Ne prejšnje tekme. Ne prihodnje tekme. Ni pomembno kako smo igrali v soboto, sredo. Kako smo koga razbili ali pa je kdo razbil nas. Pomembna je ta tekma. Vsaka je svoje poglavje. Ne gledat nazaj…ja, kaj pa te takrat, zdaj pa ne? Kaj pa te zdaj šlo narobe?
Naj bo vsaka tekma motivacija. Motivacija imenovana prvo mesto. Jesenski prvaki. Vse to vodi do zadnjega kroga in naslova prvaka. Motivacija, da daš vse od sebe, da sodeluješ s svojimi soigralci in predvsem vsako tekmo pokažeš da si zaslužiš to kar nosiš na sprednji strani dresa in ne zadaj.
Ne ločujem igralcev po tem kdo so na eni tekmi. Še zmeraj vse igralce gledam v širšem smislu. To pomeni kako se obnaša na tekmah in predvsem kako se obnaša, ko stopi med navijače. Zelo mi je pomembno kakšen je odnos do tega, kako jemlje navijače. Pomembno je, meni osebno, da izven igrišča pokažejo svoje srce. Igralca. In predvsem to, da so nam v ponos, ker imajo dres, ki jim je svet, kot je nam.
Razumem tudi, da je nogomet služba. In zato tudi razumem, da imamo včasih v službi slabe dneve in velikokrat dobre. In da je vse odvisno od dneva, ki je in občutkov, ki jih ima človek.
Vseeno generalno gledano mi je bilo na tej tekmi lepo.
Ko smo po tekmi prišli skoraj do izhoda, smo naleteli na starejše navijače Domžal. Povedala sem jim, da smo mi vseeno dobre volje, da rezultat nogometa ni odvisen kako se mi počutimo.
In res je bilo na koncu vseeno vse skupaj res fajn.
Objela sem Domžija in naredila z njim sliko. Domži je nekaj najbolj posrečenega. Vsi, ki me poznate, redno berete moje bloge, potem veste, da sva se z Domžijem že slikala. Domži je maskota Domžal in če kaj, se mi zdi ena najboljših idej kar jih je. V osnovi obožujem maskote. Zagotovo se prav zaradi tega še vrnem v Disneyland. Pač, risani junaki, maskote…v mojem srcu imajo posebno mesto. Sploh če niso nesramne in imajo tako pozitiven odnos, kot ga ima ta.
Iskreno, v Domžalah nikoli nimamo težav. Spet smo šli na zadnjo tribuno. Navijali s sosedi z Božičkovimi kapami (beri: Viole), ki so neutrudno navijali celo tekmo in so si zmago zagotovo zaslužili.
In če kaj. Bili smo skupaj. Na tribuni je bilo toliko vijol’čne barve. In čeprav smo bili vsi skup res živčni, smo nekak skupaj držali do konca. Iskreno hvaležna za to.
Po tekmi, ko se poslovimo od stadiona, nas zagledajo moji najljubši Gorenjci in moja dva najljubša iz Litije.
Seveda gremo na čaj in tiramisu. Vedno gremo, če le lahko in če je le odprto. Pa niti nisem jezna, ker spet dobim zeleno šalco. Važno mi je, da smo skupaj. Moja dva. Imenujem ju moja dva, ker jo imam tako zelo rada. Tako veliko mi pomenita. Sta starša našega Gregorja in čeprav je Gregor posojen igralec, velikokrat prideta. In to, da smo lahko skupaj, to da čvekamo eno uro ob čaju je dejansko večja toplina kot čaj sam. Tako sem hvaležna za življenje te družine, da ne morem opisat z besedami. In predvsem si želim, da bi bili vsi zdravi, da bi bili več krat skupaj. 😀
In potem…sedem na sovoznikov sedež. Ni za verjet, a že par let nisem peljala v Domžale. In danes je bilo za mene to tak novo kot prvič pred sedmimi leti. Ko sem zavila na parking. Šoferka. Kakšna nepomembna malenkost. Meni pa je bila tako zelo pomembna.
Predvsem pa verjetno to blontno čudo jedno vidi vedno nekaj, kar drugi ne. Se veseli stvari, ki se jih drugi ne in predvsem gledam, kot drugi ne.
To tekmo jemljem kot dajem-prejmem-izgubim-dobim.
Včasih moraš samo realn bit. Tudi če obožuješ vijol’čno barvo. Ker vseeno sem to sezono zamudila od slovenskega nogometa le pokalno v Gorici. Bila sem na vseh 21tih krogih. Videla sem v živo vse dobro in slabo. V objektiv sem želela ujet nekaj, kar nihče ne vidi na televiziji. In z besedami sem hotela napisat še enkrat znova nekaj, kar ne boste prebrali nikjer.
Gledano celotno jesen, ne morem bit kritični, saj smo imeli vseeno lepo jesen. Današnja tekma je morda malo skazila celotno podobo in ja, res bi bilo lepo zmagat zadnjo tekmo. Res bi bilo lepo bit prvi pred zimskim premorom. Ne lažem, da verjamem jutri v Krško. In prepričana sem, da znajo šokirat še enkrat. In tudi točno vem kdo jim ga zna spet zabit.
A ker si vsak svojo usodo s svojimi odločitvami kroji sam, naj vsak pri sebi razmisli kje je kiksnil. Naredi svojo bilanco stanja in pri sebi realno razčisti.
Nisem tukaj, da bom razpredala še dlje.
Hvaležna še mojemu zlatemu prijatelju Lojziju za to, da vedno poskrbi, da nismo lačni, Mitjeku, da je prišel končno spet med nas, Anitiki in Špelci za prijetno družbo. Pa moji zlati Nuši in vedno simpatičnemu Martinu. Pa Anji, naši zvezdi Dan najlepših sanj, ki tudi danes ni uspela vletet na selfie, pa Aniti in mojemu najljubšemu Kekcu. In vsem tistim, ki ste me bili tako veseli, kot jaz vas.
In za konec, kot zmeraj. Tediju. Ker je naredil spremembo. Veliko. Ki je obrnil moj svet na glavo in se vsaki dan trudi, da bi bila boljši in boljši človek. In ki poskrbi, da varno pridemo domov, ter da je moj blog potem vseeno bolj hitro, ker sem še dovolj zbrana, da ga ne pišem par ur.
Ob poslušanju tekme za nazaj vam še enkrat znova pišem hvala in hvala, ker ste.
Zagotovo se letos še beremo.
Ne pozabite obiskat obeh Vijol’čnih bajt in frizerskih salonov, pokupite vse koledarje, ker so vredni svoje cene in predvsem obiščite bajto v ponedeljek, ko NK Maribor praznuje rojstni dan. Če kaj, si fantje zaslužijo, da je letnih, polletnih več in več. Pa še ful ugodnosti je, ki jih nočete zamuditi.
Pazite nase, vsi skupaj.
In ja, danes je samo nasmeh malo bolj grenak…
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić