Še enkrat znova pogledam nazaj. Že 11 dni je od konca sezone.
Nekateri uživajo na plažah, drugi se sankajo, tretji uživajo svojo srečo v družbi ljudi, ki jih čez leto vidijo bolj malo.
Jaz pa se še enkrat znova poslavljam od leta, ki je za nami.
Poletje je zbežalo mimo.
Avgust se nam je zavil v črno. Izgubili smo dva plemenita nogometaša. Dobili smo največjo lekcijo v življenju. Skupaj smo jokali in se povezali za zmeraj. Morali smo se sprijaznit, da nikoli več ne bomo isti in da življenje včasih ubere včasih pot, ki je ne razumemo. Morali smo preboleti. Morali smo se s tem spoprijeti. Naučili smo se, da nikoli ne vemo kaj bo jutri.
Šli dalje.
Z Evropo smo obstali na zadnji štengi. Vendar se dostojno borili z nasprotniki.
Kmalu po tem smo znova darovali. Kri. Že petič.
Če bi me leta 2013 vprašali ali vem kaj delam…bi vam odgovorila da delamo plemenito delo.
Vsako leto sem bolj ponosna. Na vse, ki pridejo. Na vse, ki se vračajo. Na vse krvodajalce, vse navijače, na vse tiste, ki želijo bit del naše zgodbe. Ponosna sem in še enkrat znova ploskam vsem, ki ste bili z nami, nam pomagali, vsem soorganizatorjem, vsem, ki poslušate moje želje, moje ideje, vsem, ki mi date žegn za to neverjetno akcijo, ki jo bomo drugo leto izpeljali zadnjo sredo v avgustu.
Jesen je bila prijetna. Zmagovalna. Težka. Zahtevna.
Za navijače tudi izredno zabavna.
Prevozili smo Slovenijo in spoznali številne nove prijatelje, objeli stare.
In če kaj, smo imeli to jesen veliko videt.
Zadnja tekma je bila ena posebna zgodba, a vseeno smo ostali tam, kamor spadamo.
Na vrh.
Ni bilo slabo. In ni bilo tako hudo, kot smo včasih mislili.
Bili smo skupaj.
Še enkrat znova smo doživeli toliko neverjetnega. Še enkrat znova smo se toliko presmejali, tudi kričali, tudi zajokali. Tudi od sreče.
Še sedmo leto zapored je za mano nora jesen, na katero sem ponosna.
Odprli smo še novo bajto, ki je najbolj vidna stavba daleč naokoli in nedvomno najlepša v centru mesta. Pridite kaj okoli. Če druga ne, da si zrihtate frizuro al pa si kupite vrhunsko krtačo za svojo frizuro. Ja, velja tudi za tiste brez las. 🙂
In ja, še eno leto končujemo in se zahvaljujemo in pošiljamo.
Želje.
Naj bo novo leto obdano s številnimi zmagami, pa če tudi odločenimi v zadnjih sekundah, naj bo novo leto še eno, ko bomo okužili ljudi z vijol’čno barvo znova in znova. In predvsem naj bo novo leto prvakov.
Datum je obkrožen. Želja ostaja zmeraj enaka.
Ne pozabite it po nove koledarje, ki bodo krasili vaša vijol’čna srčka, ne pozabite s ponosom nosit kapo tudi ko ni sezone, s šalom mahat tudi ko ne greste na derbi.
V nedeljo sem obiskala Ljubljano, včeraj sem se oglasila na kliniki v Zagrebu. V vijol’čni kapi. S ponosom. Kjerkoli že sem.
Eni pravijo, da se bi morala bat, jaz pa samo verjamem, da ljudje mojo ljubezen do mojega kluba v osnovi tak čutijo. Če pa ne, pa upam, da mi zaradi tega nikoli ne bodo želeli škodit.
Vsem skupaj, ki berete moje vrstice, tudi tistim, ki vam jih drugi berejo, vsem, ki šele prihajate in vsem, ki se vračate…želim…da bi šli za svojimi sanjami. Počasi, z mirnimi koraki. Strpno, z ljubeznijo. S spoštovanjem. Želim vam, da bi vsak dan nekoga objeli, nekomu rekli da ga imate radi in to iskreno mislili. Predvsem pa vam želim, da se ne skrivate za svojimi maskami in da postanete to kar ste. Če tudi morda komu to ne bo všeč. A ljudem, ki jih imate najraje to zagotovo bo.
Hvala, prijatelji, hvala vsem prijateljem novinarjem, ki vsako leto podprete našo krvodajalsko akcijo, hvala moje mesto, moj Dom prvakov, moj najboljši NK Maribor, in hvala moj Tedi. Tu si in zato sem prepričana, da bo še vse dobro.
Vijol’čni…nasmejte se. Dokler smo živi ti nikoli ne boš sam.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić