Še zadnjič to jesen pred domačo publiko. Na umetni travi. Ob reflektorjih. Leseni potki po vodi do ograje.
B ekipa je prišla domov.
Šmarje so prišli malo. Še s kakšnim svojim navijačem, ki se je trudil videti predvsem to kar niti ni obstajalo.
Sodniki so skakali vsak na svoji strani približno tako, kot pred tekmo, ko jih je skoraj povozil avtomobil, ker so se oni odločili, da za njih prehod za pešce ne obstaja. Vprašala sem se, kdo bi sodil to tekmo, če bi se jim dejansko res kaj zgodilo. Na srečo se jim ni.
Tekma je bila pričakovano zelo pestra, zabavna. Fantje vijol’čnih dresov so igrali svojo tekmo, tu pa tam so malo zacvikali, drugače pa so to svojo barko varno parkirali z rezultatom 4:0.
Rok in Anel trikrat so poskrbeli za visoko vodstvo na lestvici tretje lige, v kateri igrajo naši fantje.
Pred tekmo sem napovedala, da jih bo dal Anel 4, a njegovi trije danes pomenijo, da je skupaj dal do sedaj v tej sezoni 19 (!!!!) golov. Poklon, zlat dečko s številko 37. Zapomnite si to ime. Prepričana sem, da bo zaradi svojega odnosa do igre, zaradi tega kakšen neverjeten fant je, uspel v življenju in uresničil vse njegove želje.
Drugače pa je ekipa spet delovala zelo zbrano, s krasnimi akcijami. Res jih je tak fajn gledat. Ko se še jezijo, ker jim kaj ne uspe. Preprosto za to, ker imajo želje in ambicije.
Meljejo vse pred sabo in gosti se lahko zahvalijo svojemu golmanu, ki je res bil dober, da niso doživeli še hujšega poraza.
V publiki pa danes tudi mladi fantje, ki so ugotovili, da vedo moje ime, da berejo moje bloge, a verjetno premale glavce, da bi razumeli, da me sploh ne poznajo.
Vprašala sem jih, če tudi oni pljuvajo doma tak, kot so na igrišče, in ja, pripeljali so se z dvema skuterjema. Po travi. Ker nikjer ne piše, da se ne smejo pripeljal. Ko sem jih vprašala po njihovih starših, so se sami zdeli tako smešni s svojim humorjem, da sem se vprašala ali je to res prihodnost našega nogometa, glede na to kako so se hvalili da igrajo za naš klub. In tako zelo so pametni, da so se s svojim prevoznim sredstvom, ki gre maksimalno 25 (to so tako povedali, kot da so šli z njim najmanj na luno in nazaj), pripeljali kar s kapami. Verjetno čelada po novem velja samo za kolesarje. Pač, kaj te jaz njim pamet solim, če pa so oni takšne glavce da mene poznajo.
Priznam, nisem jim bila kos. Zato sem se umaknila. In mi je bilo žal, ker sem jih opozorila na nekaj, kar bi jih morali njihovi starši. Ampak ja, mi ko nimamo otrok, tak tega ne razumemo. Pojma nimamo. 🙂
In ko se je tekma končala, ko smo ugotavljali ali imamo še kaj svojih rok in nog, smo se na domačih tleh za letos poslovili. Z mojim aplavzom, kot se je tekma tudi začela.
Bravo vijol’čni fantje. Res se ne zavedate kako ponosni smo lahko na vas. Preprosto zato, ker se zraven vas zdi, da je vse mogoče.
Imejte se radi. Med seboj in sami sebe.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo :*
Foto: Dejan Laketić