Ko imaš možnost, da se spraviš za volan, ali gledaš prenos pokalne tekme tebi najljubšega moštva, prepričaš sebi najljubšo osebo in se pelješ. V Domžale.
Iskreno…človek velikokrat razmišlja, da bi ostal doma, v miru pogledal tekmo, si mislil svoje pred tv, norel in vse nekam poslal, potem pa prideš tja. In spet se rodi ves smisel na novo.
Vip je bil prazen, pa nas je bilo par tam gori. Razgled je fajn, pa čeprav imaš norce za seboj, še vseeno je to boljše. Pa tak nas ni bilo dosti. Prebrala sem da 300. Dobro so to šteli.
Domačini so videli faule, ki jih nihče drug ni videl, penalov pa bi kmalu imeli za izvoz, če se tekma ne bi dovolj hitro končala.
Razveseljuje na tej tekmi, kjer smo računali na veliko, prepričani bili, da ne bo lahko, a na koncu v slogu »zložim te ko prekmursko gibanico« premagali domačine, ki so imeli več lufta kot v soboto, boljše živce in predvsem so se naučili da kopačke niso nevarno orožje.
Ni bila ravno neke ful gledljiva tekma, tisto…dajmo zmagat, pa gremo domov. Danes se nihče ni sekiral kakšna je igra, samo da se napreduje.
In predvsem spoštuje.
Fanta, ki je prišel. Fanta, ki se je vrnil. Fanta, ki spet čuti golmanske rokavice kot prvi vratar.
Prevedeno v slovenski jezik govorim o Mateju, ki je prišel v prvo enajstko a ekipe po hudih težavah s poškodbami in je danes odigral tekmo, ki bi si jo želeli že lep čas nazaj. O Dejanu, ki je k osmici dodal še eno osmico (če se bo kdaj tretjič vrnil, sem mu že predlagala številko 888) in se vidi kaj pomenijo njegove izkušnje in znanje, ki ga premore. In o Matkotu, ki vemo kako vrhunski golman je in kako so ga eni prehitro naganjali s kluba. Danes je imel zagotovo več dela, kot je pričakoval, a hkrati svoje delo opravil zelo dobro.
Bolj kot gole, smo šteli kote, jaz sem pri petem nehala štet.
Za zmago sta zadela Dare in Marwan, rezervista, kot radi rečemo. A vendarle smo si ta gol več kot zaslužili in si prigarali.
In ko sem razmišljala na poti domov, ko sva pojedla več kot preveč nezdrave hrane, da vam moram povedat, zakaj nočem doma gledat tekme in to s tako težavo kdaj moram počet.
Ne toliko zaradi slabih komentatorjev, ki so iz leta v leto slabši in govorijo take stvari, da ni čudno, da narod noče tega gledat, če jaz tega nočem gledat, pa imam najraje nogomet.
Predvsem zaradi ljudi. Zaradi nogometašev. Vzdušja toliko ne. Danes je bilo bolj videt kot prijateljska tekma in je bilo tako mirno, tu pa tam kak zvok navijaške skupine, bilo je tak res prijateljsko.
In ti ljudje, ti čudoviti ljudje, ki so se mi vsedli v srce. Za zmeraj.
Moje družine nogometašev, ki pridejo na nogomet, na naše tekme, tudi če njihovi otroci več ne igrajo za nas.
Zato posebne pozdrave s te strani tipkovnice pošiljam g. in ga. Bajde. Kako veselje, bodo povedali prijatelji. Ko mi je Kaja rekla naj pogledam desno…ne znam vam povedat kako lepo ju je bilo videt. Ta dva ponosna starša, ki imata v mojem srcu posebno mesto. Naučila sta me toliko, dala toliko ljubezni, toliko topline, toliko spoštovanja. Pogrešam vaju in današnjo srečanje je bilo tako čudovito. Rada vaju imam in pogrešala bom naše debate po tekmah. Sta neverjetna, imata neverjetnega sina in nimam besed, kako ponosna in počaščena sem, da vaju poznam.
Tu je še moja Kaja, z njeno družino in družino svojega najboljšega fanta. Kako lepo je z vami in kako mi polepšate čas, ko smo skupaj. Tega ti ne da nobena televizija, noben računalnik, telefon. To druženje, ko gledamo v tote zapisnike in se sprašujemo kako in kaj. Družina, ki ima nogometaša, ki mota vse nogometne klube in čeprav se hecamo, da je moč v laseh, vsi vemo, koliko garanja in znanja in želje je za tem fantom, ki ga na vseh tekmah tako ponosno spremlja njegova čudovita družina.
Tretje misli so za g. Palčiča. Deklice kričijo ob imenu njegovega sina, meni pa je gospod pokazal, kako pomembno je biti oče, ki svojemu sinu daje moč in energijo, ko jo najbolj potrebuje. Danes smo se spoznali po tekmi, ko sem hotela stisnit roko Mateju in naredit fotografijo, ki je še nimam. Vidimo se še pogosteje in v čast mi bo.
Midva sva se dol zagnala, da pozdraviva človeka, ki mu dolgujeva toliko. Najin pastor in kapetan, najin prijatelj, najin nasmeh, najina energija, najin vzor in najino upanje. Človek, ki je obema spremenil življenja in od katerega se bova še toliko naučila in nama je v čast in ponos, da naju objame po vsaki tekmi, si zmeraj najde čas za naju v najbolj natrpanih urnikih in ki naju ima rad točno takšna kot sva. Ki ljubi Jezusa in ki ljubi vse brate in sestre tega sveta. Hvala Marcos, ker zaradi tebe črpava včasih moč, ki se zdi da je ni.
In ja, videla sem na tribuni še številne druge znane obraze, ki vam nisem mogla dat roke in vedite, da mislim na vas in vas imam rada.
Zato se zdaj vračam nazaj…nogomet ni samo rezultat, lepa igra, goli, da te na rit vržejo, so tudi lepe misli, ogromno smeha na tribuni, kot smo slišali tudi kokodakanje (in to rečejo ljudje, katerih ekipa nosi rumene drese), nogomet ni samo pogledaš in greš. Nogomet je ljubezen. Združevanje ljudi, je en nepozaben dogodek, ki je čudovit. Še ko pridemo po hot-dog, nas že poznajo in so vedno znova prijazni. Radi pridemo v Domžale, pa preko mosta je bilo spet mogoče it. Pomeni zelo ogromno.
In ko smo naredili fotografije, počvekali, se poslovili, sva le našla pot do labirinta hitre prehrane in potem domov.
Hvala za prijeten pozen popoldan, hvala za zmago, za vse kar imamo in vse kar še pride.
Pojma nimate kako lep je svet, če pomagate komu drugemu, brez da kaj želite nazaj in predvsem, da komu napišete kaj lepega, brez da bi pričakovali, da vam bo to tudi vrnil.
Odprite srce in širite ljubezen. Zdravilo za vse rane.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić