99

Druga četrtina prvenstva se je začela.
Lokacija: Koper.
Barva: nič več modra, rumena, zdaj neka čudna zelena.
Stadion: porazno obiskan.

Posebnost: eni so neke celo protestirali.
Komentator: zgrešil je prostor komentiranja. Priporočam bolj mirne lokacije.
Grafika: ni štekala.
Kiks večera: grb. Ni bil pravi, nikoli več ne bo takšen pravi in razumem, da se zgodi kiks, a do konca tekme ga noben ni opazil od odgovornih? Seveda ne.

Sodniki: mislim da nastaja tu že ena kvota, eno število razveljavljenih golov mojega kluba. Fajn bi bilo vedet, koliko jih še moramo dat da jih še razveljavijo, med tem ko si ustvarjajo svoja pravila. Pa še pet jih je bilo. Videli so vsi bolj slabo.
Naši fantje: garali, garali, se borili, garali, na trenutke se malo zgubili.

Skupna ocena: več takih tekem nam dajte. In še več jih zabijte. Ker lahko, ker ste močni, ker nihče vam ne more uničit tega. Nihče.
Zadela sta: Marcos in Luka, ki skupaj predstavljata številko 99.
Družba: ne bi si želela boljše. Hvala in hvala. Sandra, Simon in vajini prijatelji in še naš Aleš in njegovo zlato dete.
Publika: manj je videla, bolj je cvilila, manj je žvižgala.

G. Matej s tribune: upam, da boste prebrali tudi ta moj blog. Bilo mi je v veselje in čast.
Navijanje: tak smo se drli, da mogoče jutri ne bomo tako bleščeče govorili, kot bi sicer. Sicer pa se je Maribor Šampion zagotovo slišalo do obale.

Po tekmi: objet šampione, se slikat, ena deklica pa bo zaradi kapetanove čudovite geste in Lukejevega nasmeha to noč bolj sladko spala. Pa še družine nogometašev so vse tak fajn. A ene zeloooo pogrešamo. In vemo…ste naši in vedno boste naši. Ko ste z nami ali ko vas poti odvedejo do špagetov al pa na drug konec sveta.
Vreme: na koncu že ledenka. Nismo navajeni, a bilo je prijetno.

Mijadva: naredila sva si lep sredin dan. Blog o Piranu…tekom četrtka. Zagotovo.

In veste…vsi, ki me res poznajo, vedo da v mojem srcu posebno mesto nosi prav mesto Piran, v katerega se rada vračam po spomine, po energijo, po moč, po tisti občutek svobode, tišine in miline. Sredi tistih ulic tudi jaz utihnem, mi zastane korak in si želim, da bi lahko ustavila čas.

Dobili smo veliko tekmo s Koprom, v katerem sicer pridno spet zmagujemo, a vendarle imamo vedno težke bitke, ki jih pet mož uspešno otežuje.
Ko slišim kakšni smo in kaj vse počnemo narobe…

Želim si samo, da bi kdo kdaj prevzel krivdo. Dejal, da se je zmotil, da je naredil narobe, da se opravičuje, pa vendar smo vsi samo ljudje. Neke prste pred roke tiščat pa govorit kak je vse super pa kak nihče ne dela nič narobe…res se ne bo nič spremenilo. Nikjer. Ker vsi samo neke čakamo. Gole, rezultate, poštene sodnike, dobre plače in predvsem pošten svet. A sami…sami gledamo in čakamo. Da bo nekdo naredil korak. Kot da sami tega ne zmoremo.

Naši fantje so minuli večer še enkrat dokazali kaj pomeni igrat. In to tekmo je bilo res prijetno gledat. Prijetno je bilo navijat, se malo živcirat, fajn je bilo to tekmo zmagat. Sladka je bila ta zmaga kot tista v prvem krogu. Ker so si jo fantje zagotovo zaslužili bolj, kot bodo šimfači pred tv priznali in bolj kot tisti koprski hejterji, ki so nam nič kaj prekrivajoče privoščili.
Hvala za krasen sredin večer na stadionu Bonifika, ki mi je še zmeraj izredno pri srčku in se rada vračam. Zaradi prijateljev, zaradi tega, ker je fajn. Tudi če piha in je poletje odšlo.

Novih spominov, starih prijateljev in tega, kar je za nami pa nam nihče ne more vzet. In hvala vam za to.
Nogomet je več kot samo nogomet.
In če pogledate s pravimi očmi, boste razumeli, da bomo sešteli po 36tih krogih in čestitali najbolj pogumnemu. Veste v koga verjamem, kajne?

Pazite nase, kjerkoli že ste. Ker vem da berete ta blog od Norveške pa vse do držav preko oceana. Kjerkoli že ste…ostanite vijol’čni in sanjajte na veliko. Najboljše šele prihaja.
Rada vas ima.
MalaMo. :*