Že nekaj dni nazaj sem v Večeru prebrala, da na Lent prihaja Peter Prevc.
Dejansko v mestni park, kjer bo na odru imel intervju in še skakal z mladimi skakalci.
Obveščenost o tem kje in kako bo, je bila rahlo površna, zato sem Nušo peljala direkt do odra, na katerem naj bi nastopal.
Fant je zamujal, a nihče ni bil kaj pretirano jezen.
Nastopila sta še akrobata Filip in Blaž in ljudje so bili navdušeni.
In potem. Peter Prevc.
Prišel na oder, a pred tem še trije znani Mariborčani vsak s svojim (nepotrebnim) govorom, ki je kradel čas, ki so ga prav oni namenili šampionu in nam, njegovi publiki.
Prišel je celo dvakrat. Prvič po darilo, drugič za navijače.
Če ste zamudili to zgodbo z darilom. Nič niste zamudili. Žalost od komedije.
Intervju, ki si ga lahko pogledate v dveh videjih v blogu in na youtubu je bil zguba časa in predvsem mi ni jasno kaj je bilo njegovo bistvo.
Ni bil zanimiv, niti smešen, Peter se je na trenutke zdel na tistem odru čisto izgubljen. Če je bilo to del scenarija ne vem, bi pa bila vesela, če se kaj takega ne bi več zgodilo, ali vsaj ne v taki obliki.
Ko se je vse to končalo, se je podpisovanje in slikanje nadaljevalo v zaodrju.
Pogledava gužvo in se zavedava, da bova čakali. Zato sva tam.
In malo pred peto Petra odpeljejo. Brez besed, fant preprosto…gre.
Ali na skakanje z otroci ali je to počel že prej ne vem.
Preprosto…fant je zagotovo moral na trening.
Nuši sem obljubila fotografijo. Nisva je dočakali.
Organizacija je bila res katastrofalna.
Pričakovala sem eno uro, kot je pisalo, saj razumem da je fant polno zaposlen in nima časa za take marketinške aktivnosti in želj sponzorja.
Vendar mi ni jasno, da pri tako velikem šampionu, ki se je izkazal kot zelo preprostega in čudovitega, ki je na najbolj neumna vprašanja odgovarjal še bolj neumno (aplavz prosim!!!), ni organizacije za nič.
Bila sem jezna in razočarana, mogoče tudi s preveč pričakovanji, ker sem navijačica in vem kako se dajo te stvari vrhunsko organizirat, da so na koncu zadovoljni vsi.
Lahko tu zdaj mlatim suho slamo o tem kaj je bilo prav in kaj ne.
Dejstvo je, da smo pri organizaciji dogodkov včasih na takem podnu, da ti je direkt slabo.
Za šampiona pa smo se včeraj res “potrudili.” Upam, da bo še prišel v Ljudski vrt. Ker tam bo to malo drugače zgledalo.
Pa ok.
Hvaležna sem Zavarovalnici Triglav za to gesto, da ste v Maribor pripeljali osebo, ki je Sloveniji pokazala kaj pomeni skromnost in preprostost kljub temu, da imaš velike rezultate in veličastno zgodbo.
Po tem dogodku v Tapas by Tavares na puding s ta najboljšima, sprehod po Lentu s ta najboljšim, pogledat še Glavni trg in “Vrtiljak najdenih predmetov”, pogledala malo vaje predstave, ki sva si jo ogledala ob 22h na Rotovškem trgu
“Pozabljeni zobniki časa,” še ogled mažuretk z Adrijano in njeno hčerjo in otrokoma, potem pa malo “Femmes-ženske,” ki so začele promenadno zabavo pri Radiu City. A sva pohitela k Žičkovemu dvoru, kjer je Andrej Tomše s predstavo “Krogla” navdušil čisto vsakega, ki ga je prišel pogledat. Fant je bil fenomenalen. Vsaka čast za izvedbo! Bravo Ana Desetnica! Veliki ste in vaše ulično gledališče je zgodba zase.
Potem še malo po Lentu, kjer sva se ustavila pri Pandi, pogledala promenado Folkarta in poslušala Pando dokler nisva zgodbo res dolgega dneva končala na Rotovškem trgu.
Moram priznat, da sem bila nad včerajšnjim dnevom navdušena.
Vidi se, da se je veliko Lenta preselilo v mestu in na Lentu ni več nekega kaosa.
Jurčkov oder je super ideja, da je tu kjer je zdaj, prireditve so vrhunske, organizacija tak vidimo da malo šepa, še vedno je vsega preveč na kupu ob istih časih.
Ker imam prvič v življenju Lento (po zaslugi nagradne igre Nove KBM), greva tu pa tam še na kako plačljivo zadevo, kot sva to naredila v nedeljo in si ogledala Bizovičarjevo predstavo.
To, da je bil ognjemet prej mene zagotovo ni zmotilo, mojemu mačkonu pa ni bilo to pokanje čisto nič simpatično, tako da ga zaradi mene lahko tudi odpovedo. Vse naslednje.
Je pa res, da mesto živi, otroci so srečni, ljudje se družijo, srečni so, nasmejani.
In še najboljši del Lenta.
Objemam sošolce, prijatelje, ki jih že dolga leta nisem videla in smo v stikih samo preko socialnih omrežij.
To sem včeraj občutila na svoji koži in te srečne, nasmejane ljudi, ki jih imam res rada, a zmanjkuje časa, ne hodijo na nogomet, in jih je res lepo videt.
Sploh moja draga Sonja z družino…res…hvala, ker ste.
In preden končam…vabilo, moje vabilo, ki bo vabilo še naslednja dva meseca…
VIJOL’ČNA KRI ZA VSE LJUDI, 5.9.2016!!!
Kak noro bo…
Se beremo kmalu.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić