In življenje gre…

Krvavim verjetno nekje v sebi.

Iskreno…ne vem kako se počutim in kaj naj rečem ob teh trenutkih.

Besede, da potolažim sebe, da najdem mir nekje globoko v duši.

In če bi me danes zjutraj vprašali…greš v Novo mesto…bi rekla da ne…

Pa se je zadeva obrnila. Matejev klic.

Ostalo je ja…zgodovina.

Pot tja bolj suha, a zato nazaj premočena.

A to je samo del ene čudovite zgodbe zadnjega gostovanja sezone.

Krka, mijadva in novinarska ekipa.

Koliko smeha, dobre volje, vijol’čne ljubezni.

Toliko zabave in toliko neverjetnih zgodb.

Nepozabno.

In ko smo vsi skupaj na VIP-u spremljali zadnjo tekmo v gosteh…

…je nebo postalo preveč črno…

…nekje se je odločila da bo pihalo…

…potem je pa tak fejst lilo…

…da smo kar stali na koncu.

A vreme danes ni bil naš največji problem.

Tekmo smo dobili.

Kar matranja je bilo.

Sploh ko je lilo kot da je sodni dan.

Mendy je zadel dvakrat, Amir je dodal tretjega.

Čestitke še ob tej priložnost strelcu obeh golov ob rojstnem dnevu njegovega čudovitega in prekrasnega sina.

A še preden smo se začeli veselit te prigarane zmage.

Je nekje v Velenju padel gol. Ne vem točno kdaj. Menda so bile zadnje sekunde.

Ustavil se je čas.

Nikogar ni bilo več na zeleni tribuni.

Tedi me pogleda…vidi da imam tisti pogled za solze.

A uspe mi zadržat solzo.

Bolečina. Jeza. Ne vem.

Razočaranje morda.

Ni konec, dokler ni konec.

Ne bomo jokali, ker nismo prvaki.

Če iskreno čestitamo žabcem za prvi naslov? Čestitamo pa res.

Prvi je vedno najslajši.

Mi jih imamo 13. Lahko jih kaj naučimo.

In ko smo v tistem nalivu čakali na nogometaše, smo še enkrat ugotovili isto.

Da moramo držat skupaj.

Bit skupaj.

Vijol’čna familija.

Dokazat, da zmoremo skupaj vse.

Ne da smo eden proti drugemu.

In da nas nogometaši zdaj rabijo še mogoče bolj kot kdaj prej.

So krivi?

Krivi so.

A zato niso nič manj naši.

Tudi jaz se posipam priimku primerno.

In vem da bi se lahko še kdo.

Težka sezona je za nami.

A ta blog ni namenjen temu.

Čestitke nogometašem za zadnjo tekmo sezono.

Hvala vsem za lepe besede.

Krasni fantje ste, naši ste.

Nepričakovano gostovanje, to moje veselje.

Bilo mi je v čast biti z vsemi vami.

Neverjetni ste.

Toliko razlogov je bilo, da se to ne bo zgodilo.

A nama je bilo namenjeno.

Hvaležna ploskam Mateju.

Še zdaj mi je vse skupaj smešno.

S tisto limono nekje.

Tisti mešani občutki.

In vprašanje:

Kaj pa zdaj?

Na VIP-u že leta nisem sedela.

Pa sem videla, da je čisto drugače kot pred leti.

Bili smo dva tabora in kričali.

Na začetku je bilo še fino.

Pol pa smo se razživeli.

Vsak na svoji strani smo se borili za pravice naših nogometašev.

Zadnje gostovanje je bilo prijetno, ker smo si ga takega naredili.
Vedno je posebno doživetje.

Pa tako malo navijačev Maribora.

Žalostno.

Nismo skupaj eno?

Nismo najboljši na planetu?

Nismo skupaj do groba?

Nismo tisti, ki nikoli ne gremo, ker je vijol’čna ljubezen večna?

In ja…

…ali za vse to obstajajo pogoji?

Kaj je pogoj, da sem tu kjer sem in zakaj bi sploh kam šla?

Moje srce krvavi…res, trpi zagotovo…

…samo rada imam NK Maribor.

Vijol’čna kri za vse ljudi bo z vami.

V klubu novih podprvakov.

Za las bomo zgrešili naslov prvakov.

Dosti tolažilnih besed sem že prejela v teh urah.

In čeprav si nismo zaslužili, smo si želeli vsako sekundo in si bomo.

Želim si, da bi si to tako močno želeli tudi naši nogometaši.

A vem, da novi motivi pridejo, nove želje, nove sanje se uresničijo.

Nismo večni in tudi naslovi prvakov niso.

Želim si, da bi rekla…bravo žabe, bravo za neverjetno sezono.

Samo želim si to.

Vijol’čne bojevnike sem po tekmi pozdravila čisto isto, kot po vsaki.

Nič se ni spremenilo.

Ne bo se.

Moji fantje so to.

Zamerite mi in me blatite.

Pojma nimaš, bjonda, bom spet čula.

Kak lahko zagovarjaš te preplačance, bodo rekli nekateri.

Ne rabim odgovarjat, ker vsem odgovarja ogledalo lastno.

Jaz samo vem, da ne bom pozabila dežja ko smo na letališčih stali po vseh tekmah evropskih tekmovanj, noči ko nismo spali, ker smo ure in ure čakali na nogometaše, dajali izjave medijem, ponosno govorili, kako neverjetne igralce imamo.

Še vedno ponosno pišem in še zmeraj sem rama in še vedno ste moji najljubši.

Karkoli počnete ko nismo skupaj, ni moja težava.

Le težavo na igrišču…rešite jo.

Vem, da nas čaka novo obdobje, nova sreča, novi uspehi.

Še naprej me boste srečevali v vijol’čnih cotah.

Še naprej bom srečna in ponosna navijačica.

Eni me na ulicah čudno gledajo.

A ko sva večerja v Gala žaru, je gospod povprašal po rezultatu.

Še zmeraj se mi zdi neverjetno kako NK Maribor povezuje ljudi.

Večina ljudi me radovedno sprašuje, vedno je nogomet neverjetna povezava za pogovor.

Toliko si imamo za povedat, toliko novih ljudi poznam zaradi vijol’čne barve.

Lepo je in ponosna sem.

Tukaj sem in kam grem?

Z nogometaši, starimi, novimi, z vsemi, ki želite…najprej na rokomet v sredo, pol na zadnjo tekmo sezone, kjer bom po tekmi počakala nogometaše in tradicionalno naredila slike, ker so za mene še zmeraj prvaki.

In ja, potem gremo v Koper. Sanja se mi ne kak bomo tja prišli, a tam bomo.

In dobili bomo toti pokal in zaprli lape vsem, ki ste nam favš.

Imate nam česa bit.

In ker imamo zdaj razpoke, še ne pomeni, da ne bomo se vrnili na novo zašvasani in na novo spolirani.

In ko sem gledala te meni znane obraze…

…na bus so šli počasi…

…v nalivu…

…od navijačev sva bila samo midva…

Zdelo se mi je tako zelo žalostno.

Vsi bi morali bit tam in bi peli…da so najboljši na planetu, gremo Maribor!

In “morali” postane spet tako naporna beseda.

In ker bi rada blog končala preden dobimo zmagovalca Eurosonga…

Za konec le še…

…izredna pohvala družinam nogometašev…hvala za vašo ljubezen in podporo. Čudoviti ste, neverjetna ljubezen vas je in brez vas ne bi bilo isto…

…hvala čudovitim štirim za nepozabno deževno gostovanje…

In ja, naslednjo soboto bo čaga.

Če vam je prav al pa ne bo.

Mi bomo tam in ne gremo nikamor.

Vi naši. Mi vaši.

Na noge, glave gor, nasmeh na obraz, razmislek v srce in ja…želje, volja, želja…moč…saj pa znamo.

Nič novega, 

Samo vseeno bo vse ena novo.

Hvala za vse lepo kar doživljamo skupaj.

Smeh in solze…še nam bo lepo.

S sladko grenkim priokusom vam želim čudovito nedeljo.

In ob koncu iskreno čestitam Futsal klubu Maribor za več kot zaslužen naslov državnih in pokalnih prvakov.

Klanjam se!!!!

Rada vas ima.

MalaMo. :*