Težko vam povem kako zelo sem se veselila te sobote.
Ko mali otrok, ki bo dobil težko pričakovano darilo, skromno čokolado, objem in ljubezen.
Stopala sva proti stadionu…kapljice dežja…pohitiva…Adrijana čaka…na tribuno.
Prva tekma leta je.
Dom prvakov. Doma smo. Srečni, da smo spet doma. Pozdravčki na ulici, na tribuni. Tako smo veseli, da si voščimo srečno novo leto, ker se od lani še srečali nismo. 🙂
Pred tekmo napovedujem visok rezultat. Res verjamem v fante. Rezultat, ki ga ni bilo.
Razen aplavza kapetanu, ki je zmagal kot Vijol’čni bojevnik še eno leto več, smo ploskali…no ja smo ploskali. Tukaj bi rada nekaj dodala. Marcos Tavares je človek, ki ga ni podobnega na svetu. Moj mentor, moj pastor, vzor vsem ljudem tega sveta. Nihče nima boljšega kapetana kot mi. Njegova ljubezen, njegova milina in njegov objem…on je človek, ki ga moramo vsi oboževati in imeti radi. Ker nam vse daje kar ima in nas uči vsega kar zna sam.
In tukaj pride ampak…prosim vas, imamo številne igralce, ki si zaslužijo ta naziv…dajte glas kdaj še komu drugemu…vsi bomo srečni. Res vsi bomo srečni.
Moj glas je tudi letos dobil isti bojevnik. In drugo leto mu bom priznanje naredila kar sama. Moj osebni zmagovalec ve kdo je, veste moji prijatelji in kot sem rekla…tako bo drugo leto. Kaj? Pustite se presenetit.
Pa preidimo k delu, ki ste ga vsi čakali…kaj bom napisala, kaj se podi po moji glavi…??
Iskreno tudi tokrat? Ja, tudi tokrat.
Žalostna sem. Kot sem na fb napisala…niste mi zlomili vijolčnega srca, čeprav vam grb na prsih nič ne pomeni…
Nikoli nisem s prstom kazala na nikogar. Tudi tokrat ne bom.
Čeprav smo pošteni…nobene borbe, nobene volje, nobene energije.
Eni si enajsterice ne zaslužijo niti v najlepših sanjah, eni sanjajo na igrišču, nekateri vidno s premalo kilogrami komaj dohajajo igro. Novinci so dobili pljunek, čeprav za prvo tekmo sploh nihče ni igral slabo.
Kaj rečt za tekmo, kjer smo se zbrali v lepem številu, kjer smo se toliko smejali, si naredila svojo zabavo, si prepevali, rimali, se drli in kričali…
In ja, eden od ljubiteljev severa, ki je prišel iz juga, danes tekme ni sodil slabo. Če kdo sodniku očita karkoli, je samo jezen, ker nekdo mora bit kriv. In dragi naši, sodnik danes nič ni bil kriv.
Gol smo dobili v zadnjih sekundah, igralca več imeli dosti več časa (sicer uradno, ker pri nas je vedno kakšen, ki je tak neviden, ki zgleda, kot da se je skril pod nevidni plašč Harry Potterja, najde pa se tudi kakšen takšen, ki je s svojim prijateljem boljši na kakšnem drugem področju, nogometnem pa zagotovo ne. In to še blizu mojega doma.)
Res vam povem, ne morem govorit grdo preko mojega kluba. Vsaj ne tako kot bi si želeli nekateri. Ne morem jih pošiljat med marjetice, čeprav so vijolice. Si morate mislit, da sem ploskala. Ne iz sarkazma ali hudobije, ampak ker so to naši fantje! Naši!
In čeprav moram priznati, da si eni igralci po tej tekmi ne zaslužijo ne dresa, ne grba, še najmanj priimka na zadnji strani dresa…je dejstvo eno.
Za naslov prvaka se gre.
Se spomnite mojega prvega bloga?
Nastal je 4.marca 2012. Preberite ga.
Naj dodam da smo tisto leto tudi bili prvaki.
Nekje sem ujela, da smo navijači dobrodošli na tribuni.
Ne, mi smo inventar tribune. Smo kot stoli in beton. Smo kot ograje in navijaški rekviziti, šale in kape.
Mi.
Pomembni smo in imamo se za pomembne.
Ker smo 12ti igralec kluba za katerega navijamo in iskreno radi ga imamo.
Kregamo se, ker nas ne razumejo, pišemo, da nas poslušajo.
Vmes pa so igralci, ki preprosto nočejo.
Saj razumem, da motivacija bit Prve lige ni ravno kuj nekaj pomembnega.
Jaz jo imam pa iskreno rada.
Rada imam ta klub.
Presrečna sem bila na stadionu z ljudmi, ki jih cenim.
Tudi ljudmi, ki jih cenim na igrišču.
Razumem, nekega dne boste odšli.
Mi ostajamo.
A ne pozabljamo.
Danes svoj 29. rojstni praznuje mojster med napadalci. Dalibor Volaš.
Še tukaj vse najboljše v Malezijo. Manjkal si danes.
Nisem pozabila treh golov na prvi tekmi lanske pomladi.
Danes so se nekateri trudili. Mogoče celo malo preveč, malo preveč na silo.
Manjkal je danes nekdo, ki bi predrl tisto…tisto nekaj, kar je manjkalo.
Pa smo šli. Sklonjenih glav. S solzico.
Pozdravit kapetana. Oba. In šli.
Domov.
V pričakovanju derbija.
Nas bo dosti.
Potrudite se, da boste tudi vi. Vsaj tri v enem. Kot kinder jajček.
Bojevnik, zmagovalec in zaljubljen v vijolčni grb.
Smo na vaši strani.
Če boste se borili, verjemite…nihče ne bo žvižgal.
In imejte vsaj malo ta klub tak radi kot ga imamo mi.
V vseh pogledih.
Tudi če je samo vaša služba…imejte jo za vaš naslednji korak.
Vprašajte vaše predhodnike…sledimo jim po svetu in jim ploskamo.
Poskrbite, da bomo tudi vam.
In preden končam…
Pastora Leticia Tavares, tokrat po slovensko…
…rada te imam, občudujem te, zahvaljujem se Bogu za tvoje življenje in hvala, ker si z menoj v vseh časih in si moja roka, ko padam. Hvaležna za to, da si prišla v naša življenja in nam pomagala na vseh področjih. Hvala ti in vse najboljše za okroglo številko. Na novih toliko. Vsaj.
Končujem…
…pa prosim…
…če se ne strinjate z mano…
…ne me obsojat.
Jaz vas tudi ne bom.
In če vam tekst ni všeč.
Ignorirajte.
Jaz sem jih danes že kup.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić