V nove zmage…z zmago…

Pisali smo 14.julij 2015.
Pred točno desetimi leti je bil to dan, ki ga nikoli ne bom pozabila.
Na minuli dan tudi.

Tak se Mojca gola veseli. 🙂

Le da je bilo lepše in srečnejše kot takrat.
Z novo evropsko sezono bo tudi blog v nekaterih okvirih malo drugačen in predvsem za nekatere mogoče delno šokanten.

Del ekipe Vzajemne.

A gremo po vrsti.
Z Vzajemno in njihovo krasno ekipo sva s s Tatjano ujeli kmalu po prihodu na južno ploščad. Pisali nagradne igre, se fotkali in pazite…strelali za nagrade.

Moja Tatjana. Rada te imam. :*

Kdo je reko da ne morem jaz v starih šlapnih trofnit?
Za svojih 50 sem dobila pazite, zeleno brisačo.

Izredni ženski!

Dve krasni fotografiji sva dobili za spomin na večer, ki ga ne bomo pozabili.
En čas smo se iskali pri njihovem šotoru, potem pa smo se zasidrali pri “Ni predaje” in tam ostali do odhoda.
Pozdravčki vsem in objemi, pa toliko lepih besed, toliko krasnih ljudi, toliko topline in ljubezni.
Bila je ploščad to srečnih ljudi.

Alenka.

Toliko pozitivne energije in toliko neverjetnih ljudi že dolgo nisem srečala na kupu.
Kaj se je dogajalo na vhodu je spet druga pesem.
Čakali smo kot norci na to “štemplanje”, pol pa so menda le odprli tista vrata.
Lojzija smo vlovile na vhodu, še skupaj smo kaj pojedli, spili in ja…gremo.
Na svoj stari dobri sedež…prišla sem domov…prijatelji vsepovsod, nametani po celem stadionu in res, neverjetno…neverjetna številka ljudi.

Po dolgem času spet skupaj!

Po par minutah sem dobila najbolj pametnega in predvsem znanja polnega navijača. Vse je vedel. Kaj vse je vedel? Še to je vedel kaj ni vedel.
Toliko predrznosti in nesramnosti v eni osebi? Verjemite, poznam. Samo na srečo načeloma ne sedijo zraven mene.:)

Dobre pol ure pred tekmo.

Drugače pa krasna družba z dedijem na čelu, med polčasom pa sem se prerivala skozi gnečo na B sektor k mojim zlatim družinam. Hvala vsem, neverjetni ste.
Tekma sama…kaj naj vam rečem.
Imam kup mešanih občutkov.

Skoraj iz Maribora.

Nimam kaj zdaj tu srat neke ne. Ker ne.
Pohvale, izredne pohvale zadnji liniji. Neverjetno! Ne morem verjet, ampak to danes je bilo…ploskam.
Žal mi je za ta na trenutke rahlo zmeden napad, sredina se še malo lovi.
Naš ta novi Marwan…to bo igralec, ki mu bo še ploskali kot zmešani.
Menjave…upravičene.

Obvezno preberite intervju v Ekipi. 🙂

Vsi so svoje delo oddelali po svojem najboljšem znanju in moči.
Sopara, vročina…pa še nas toliko norcev, eden bolj pameten kot drugi. Kaj si ti ja nor malo.
Aja, da ne pozabim.
Končalo se je 1:0.
Če ste hoteli vedet kdo je dal gol…vstal se je čisto zadnji, upam da je kaj lufta imel, ko so se na njega spravili…velik poklon danes, dame in gospodje, Marko Šuler.
Toliko me poznate, da veste da sem ženska.

pozdrav.

Bjonda. Sem zelo subjektivn človek, tekmo gledam s svojimi očmi in gledam in ocenjujem po svoji vesti.
Druga mnenja poslušam, a jih v blogu ne boste našli.
Dejstvo pa je, da bom vedno hvalila to kar predvsem izstopa.

Prvih enajst.

Ne, da koga zanemarjam, ker fantje so ekipa. In so vrhunsko dobri.
In tudi če so zanič, boste to razbrali po koncu tekme na njihovih obrazih.
Še vedno vijol’čni dirkač Damjan…kaj si ti ja nor malo…nima besed. Jaz ga ne dohajam. Pa vi?
Drugače pohvale ekipa, težko je bilo. Je bilo težko.

Tak je to po golu.

Gola nismo dobili, 4:1 mojih pa tudi ni bilo.
Ena mala vijolčna deklica je pričakovala dva od ona že ve koga, eni smo pač verjeli…jaz bom vedno verjela.
Moji fantje in naš ponos.

Malo so čakali…

Po tekmi smo se, naša zbrana družba našli na severu. Da pozdravimo, da pomahamo, da zapojemo.
Bilo je tako čudovito.
Ni besed kako lepo smo se imeli, koliko smo se smejali. Toliko lepih besed, misli.
Dejanja ljudi…imamo najboljše nogometaše na planetu, njihove družine pa so samo dokaz zakaj. Njihove družine na vsako tekmo nosijo toliko ljubezni in pozitivne energije. Hvala, ker ste z nami.

Nebo…sanja…

Danes sem na trenutke spet pomislila nanj. Pred vsako evropsko tekmo je datum takšen, da grem na pokopališče. Tudi včeraj ni bilo drugače. Oglasila sem se pri njem. In tako sva s Tatjano prižgali vijolčno, zanj, nikoli pozabljen. Najboljši komentator na planetu. Pogrešamo te, pogrešamo tisto tvojo energijo, smeh, tisto tvojo…ti veš kaj. Kjerkoli že si…vedno boš v naših srcih.
Bil je to večer za prijatelja.

Jasmin je malo…no, zagotovo je bolelo…

Vsem hvala. Ne bom imenska, ker ne bom fer. Ker vas je toliko bilo. Toliko ste mi dali in ne vem kak vam naj vse to vrnem.
Posebna hvala Robi. Si dečko pa pol. Izredno te cenim kot človeka in v mojem srcu imaš posebno mesto, pa čeprav te ne poznam tako dolgo, a pokazal si kako veliko srce imaš in kako nesebično daješ ljudem, ki potrebujejo pomoč.
Ne bomo pozabili vseh trenutkov, hvala vsem, ki nam omogočate te krasne nogometne tekme, da imamo dom, kamor se tak radi vračamo, med take ljudi, med svet, ki je takšen, da je čisto vse ok.
Ob koncu dodajam še to, s čimer sem začela.

Ženska, ki nas spreminja na boljše. 🙂 Še boljše.:)

Glavna novost v novi sezoni je ta, da nikjer, ampak nikjer ne bo več mojih avtorskih fotografij Viol.
Zadeva je preprosto taka, da je Mojci malo vse skup šlo čez rob. Saj rada pomagam,  pa vse naredim, kar bo kdo želel. Ne prenesem pa kraje. Vse kar je v teh blogih, je moje ali avtorsko navedeno.
Zato, da bom preprečila krajo fotografij juga, preprosto ne bom več objavljala fotografij in jih z moje strani ne bo moč videt nikjer. Vsaj mojih ne.

Zelo dobro!

Pa ne mi pisat zakaj pa kak. Ker preprosto želim, da so moje fotografije, kakršnekoli že so, moje so in želim si preprosto, da so cenjene. Ker do sedaj niso bile, je umik nujno potreben.
Vse v življenju, bodimo pošteni, ima svojo ceno.

Game over.

Posledice nekaterih dejanj nekaterih delov ljudi je privedlo do tega, da tudi jaz vlečem zdaj svojo posledico.
Tako da če želite slišat in videt jug…me ne skrbi…dovolj bo fotografov, ki vam bodo pokazali kako delujejo.
Bilo mi je v čast in ponos biti del tekme z Astano, za nami je prva tekma drugega predkroga kvalifikacij za Ligo prvakov. To ni Liga prvakov. To ni prva tekma nove sezone, to je druga tekma nove sezone.
In to je drugi blog o novi sezoni.

Srečno…do petka.

Vidimo se v petek, na otvoritveni prvenstveni tekmi.
Če boste me kje srečali, pa vas ne bom videla, me pocukajte za rokav.
V izredno čast mi bo.
Aja, pa če ste slovenskega naroda sin, pa igrate za Kazahstan, ali pa ste hoteli igrat za Olimpijo…kaj pričakujete, da vam bomo dali stoječe ovacije? Lep pozdrav in srečno.
Neverjetno, kaj človek vse ne doživi.
Naj vas spremlja ljubezen na novih dnevnih korakih.
S ponosom.
MalaMo.:*