Previharili jesen

Če bi si danes želeli malo bolj znosno vreme (torej: brez dežja), kakšen parking na južni (kje so bili tu ludi, če je bila na tribuno bolj kot ne žalost) in mogoče tisto želeno petardo, bi to bilo že preveč.

Pa smo se standardni, s katerimi smo zmeraj tam (in s Hallsi v žepu), ter Katjo, ki je tokrat vzhodu dala prednost pred jugom, dočakali zadnjo prvenstveno tekmo jeseni.

Al zime, al pomladi, al kaj je to vreme, ki ni ničemur podobno.

Koca, foto, vse pripravljeno.

Nogometaši so zbrali denar za akcijo Radia City.

Aleš da Boru ček.

Krasno, kako krasna gesta je to!

Bravo fantje, res imate veliko srce!

Potem se začne zadeva zapletat.

No, lahko bi bil gol v prvih sekundah, no, lahko bi nasprotnik tudi vodil.

Če bi zadel tisti penal.

Kaj tisto so oni resno?

Gola ni bilo, tribuna pa se je nasmejala kot že dolgo ne.

Pol pa smo ugotovili, da je zadeva čisto preprosta in matematično enačbo so hitro rešili trije nogometaši, ki so zabili štiri gole.

Damjan, Santi in Marcos.

Kapetan je pikno že 130tega.

Stvar so fantje hitro postavili na mesto in niti za sekundo se ni zdelo, da bo sploh kaj od nasprotnika.

Že pri drugem golu je bilo vidno, da so izgubili voljo.

Zabili so častni gol, ki pa ni spremenil ničesar.

Tekma, ko je voda tekla in je bilo videt igrišče res, kot da več ne vemo kaj bo (čeprav imamo res dobro pripravljeno igrišče).

Treba je poudarit, da je ta tekma pomembna iz kupov stvari.

Prvo to, da so fantje postavili stvari na svoje mesto.

Da je treba povedat, da nam še zmeraj manjka ona zaostala tekma z žabami, ki je nismo igrali enkrat avgusta.

Tretjo je treba povedat, da fantje špilajo kot nori.

No, eni bolj, drugi manj.

Enim se da, eni bi se na igrišču pa raztrgali.

Na igršče se je vrnil naš poškodovani nosek, Petar.

Imamo ekipo, ki je zadnje tekme igrala stabilno, odločno.

Na trenutke se je zdelo, da jih bodo razbili. Vse po spisku.

Res, fantje igrajo na ravni prvakov in končnooo smo že skoraj tu, kamor spadamo.

Prepričana sem, da bomo prvaki na koncu sezone.

Ker s takim odnosom, igro in timsko igro, se za to ni za bat.

Bi pa rada danes izpostavila dva fanta.

Prvo je Damjan B.

Zato, ker sem zadnje čase poslušala kako mu je frizura pokvarila vso igro.

Tako zagriženega, delovnega in hitrega igralca težko najdeš.

Imel je nek padec, kot da se je zdelo, da mu zmanjkuje moči.

Vendar fant se je vrnil v vrhunsko, v velikem slogu.

In kako jih je obračal danes vse po spisku.

Res, fant, ki si zasluži vse pohvale in mislim, da smo res lahko ponosni, da je v naših vrstah.

Drugi je Aleš. Tisti, ki je dobil svojega soimenjaka v našem mucku.

Zelo zasluženo, kajti fant grize.

Grize travo, igra, igra, kot še nikoli.

Pri nas je že toliko let, toliko poškodb je dal skozi, toliko vsega je preživel (neki tu je kot vsi mi), pa se zdi, kot da na igrišču vse pozabi in če sem kaj ponosna, da sem vedela, da je naš mačkon dobil pravo ime. Po borcu, po garaču.

Po nekom, ki se nikoli ne preda. Ki vztraja.

Ki zahteva več od sebe in zmaguje ko so vsi proti njem.

Zdi se mi, da smo res lahko ponosni, da imamo tako krasno osebo v našem klubu.

Upam, da ni pozabil na tisto, kar mi je že dolgo nazaj obljubil.

Ker vem, da me bo kdo piknil…kaj pa Santi?

On…on pa je tak mašina! 

Mislim, da ravnodušnega ne pusti nobenega sladokusca fuzbala.

Aja, pa še vesela sem, da je ob odhodu kapetana, kapetanski trak prevzel Agim.

Za vse kar dela za naš klub, si je to iskreno zaslužil.

Pa je minila še ena prijetna tekma.

Ljudje so imeli kaj videt, tudi fant za menoj, ki je pokazal, da ni važno koliko si star.

Če se spoznaš na fuzbal, se pač spoznaš na fuzbal. 

Hvala vsem za krasno jesen, ki je bila kot vihar…

Pa vendar nam je ratalo, da smo previharili vse, vse težke trenutke, vse nevihte, ves mraz, vso nestrpnost, vso jezo, da smo dali skozi toliko nepričakovanih trenutkov, da smo skupaj dojeli, da je vse samo dober konec. Da smo dojeli, da spadamo skupaj.

Da če smo eden proti drugemu, da nam ne gre. Da ne zmoremo.

V tej jeseni smo se znova povezali. Na naši vijolčni barki smo združili moči, dvignili jadra rumene barve in se podali v lov na končni cilj. Prvaki.

Ne kaj če ne bomo?

Bomo.

In seveda bomo prvaki.

Ker samo takrat, ko bomo gledali v pravo smer, bili kot eno. Tako tribuna, kot igrišče. Ko bomo skupaj stopili, tako kot smo danes, ko bomo skupaj imeli še naprej miselnost. Tisto zdravo miselnost, da je ena in ena tri, če razumete to metaforo. Če razumete, da smo eden drugemu tako zelo pomembni.

Pa včasih niso pomembni samo goli, fenomenalne obrambe, preigravanja.

Pomembno je, da se imate fajn. Da se vidi na igrišču tisto, da se imate med seboj radi.

Kot se imamo mi med seboj.

Da vidite nas, ki verjamemo v vas, ko nihče drug ne.

In da vidite, da vam nikoli ne bomo obrnili hrbta, tudi če boste morda počeli kaj, kar ni v skladu z zgodbo o uspehu.

Lahko se kdo najde v mojem blogu, morda se kdo najde v teh vseh vrsticah.

Rada bi vam samo povedala, da ste nam zmeraj pomembni.

Tako na igrišču, kot takrat, ko smo morda celi premraženi po tekmi v pričakovanju da vam damo roko in vam čestitamo. Ali pa samo takrat ko vas kje srečamo, smo z vami kjerkoli že.

Saj smo mali pa se lahko najdemo kjerkoli. Ampak kjerkoli.

In za konec imam samo eno veliko prošnjo.

V sredo, točno mesec dni pred mojim rojstnim dnevom, vas prosim.

Vse, od prvega do zadnjega, ker ste enako pomembni.

Čisto vse, ki ste z nami.

Dajte razbit na prafaktorje nasprotnika!

Če pa ga že ne boste mogli, pa bodite dobri v vsej svoji veličini!

Tako, pogumno in močno kot zmorete.

Pokaži svetu kdo ste in zakaj ste izbrani v elito.

Zaslužili ste si jo in uživajte vsaki trenutek.

In če boste uživali, vem, da se bomo na koncu vsi veselili.

Naj vam bo lepo, kjerkoli že opazujete dežne kaplje.

Če pa je kdo kje v moji bližini, pa mi naj čips prinese.

Rada vas ima.

Mala Mo. :*