One moment in time…

Je kaj lepšega od včerajšnjega večera?

Viole.

Lahko strnem svoje misli, da sem kratka in jedrrnata?
Kako naj vam povem, kot drugače, da sem srečna.

kolaž by Aracely. 🙂

Res sem doživela en poseben trenutek.
Ves večer…se je strnil v en čudovit trenutek.

Ko ne gre drugače.

Z Nino po parkiranju na južni tam še malo lapava in prideva na Štukljev trg.
Sandra in Tomaž…pa še en…greva v kletko. Bova fuzbal igrali.

Zmagovalci trga.

Dobili sva nagrado, izgubila sem, a sva se pri tem neizmerno zabavali.
Sploh, ker sem po dolgem času srečala Državljana Tomaža.

Z Nino v kletki prvič.

Potem še kup prijateljev, zavarovalnica, Radio city, prijatelji…

Z Nino v kletki drugič.

Pa smo se počasi že vračali.
In se vrnilli. Domov.
Sprehod po ploščadi, fotografiranja…

Naša Sandra. Naša moč.

Prijatelji. Stari obrazi in čudovite besede.
Srečam že njega. Barbara se bo dogodka dve leti in pol nazaj dobro spominjala.
Damjana Ošlaja ujamem pred jugom in vpraša me kje sem njega našla v tej gužvi.
Še v temi bi ga, če bi bilo treba.

Kaka faca je ta maskota. 🙂

Potem šibnemo počasi na tribuno.
Znajdemo se, zato je naša pot kratka.

Damjan Ošlaj.

Ko sedim, se naenkrat vse začne.
Pozdravit me pride še moja zlata Urška.

Urška.

Tekma…polčas brez golov…
Vendar igrajo.
Dečki igrajo tekmo življenja.
Vsi.

ogrejmo se.

Danes na našem stadionu slabo ni igral niti eden igralec Maribora, ki je stopil na igrišče.
Jasmin…tekma življenja.
Kaj jim je delal toti golman.
Kaj ti ja nor malo.

Sporting.

Obramba je igrala kot prerojena.
Arghus je pokazal zakaj ga imamo in kako fantastično dober je.
Suverena zadnja vrsta, s fenomenalno sredino in Agimom na koncu je igrala.
Pa še kako je igrala.

Aleš.

Borili so se, grizli travo.
Se borili s sodnikom in na trenutke bili celo živčni.
Čeprav se ta večer nisem bala za njih.

Jug.

Bila sem celo prepričana, da bodo to tekmo dobili.
In to tekmo, ko smo se ob koncu tako objemali….kot še nikoli.
Tekmo, ki smo jo ob izdihljajih postavili na pravo mesto.

Koreografija.

Čeprav nismo zmagali, smo z Lukejevim golom zmagali 1:1.
Zmagali smo.
Cvilila sem in jokala. To je bil trenutek. V enem času.
Ko so se bolečine za sekundo ustavile.

prosti strel.

Vse bi jih šla dol objet.
Od prvega do zadnjega.

statistika.

Saj veste, da nimam tak malo za sabo tekem.
Samo ta je moja najljubša.

Res, ni mi je ljubše.
Ker so fantje pustii na igrišču sebe.
Dali so, garali so.

Za Alfija.

Ta pika je večja od Šmarne gore in Triglava.
Zapomnite si samo eno…mali Luka…ima nekaj…
…veste kaj…ima miselnost očeta.

Zmaga!

Zato je rojen zmagovalec.
In ko sva po tekmi debatirala o njegovem telefonu in očetu…
…prvič je naneslo, da sva padla v debato…
…težko mu je povedat….

Konec.

…a z očetom imata marsikaj skupnega.
Hvala, ker ste naši igralci.
Hvala, ker ljubite tak Maribor kot ga mi.
Hvala, ker zaradi vas pozabimo.
Na bolečine, ki so neznosne.

foto: Jan K. Moja 19tka.

Da pridemo na tekmo, pa ne vemo če bomo celo tekmo lahko stali.
Pa nam date moč.
In čeprav sem ob golu obnemela.
Sedla sem.

Konec. drugič.

Zakaj, sem se spraševala.
Ne zaslužimo si tega.
Ker smo garali. Celo tekmo.
Kake šanse, pa štange pa kaj te veš kaj vse…
In pol tisti gol.
Pa dajte si ga stokrat zavrtet.
Kričite zraven, bodite ponosni.
Mi smo po tekmi skupaj znova objeti noreli in si peli.
Peli smo apostolu, peli smo Nini, peli smo nogometašem, Jasminu smo peli, čestitali fantom…res, hvala. Hvala, ker ste naši.
Ker nas mate radi.

LIGA PRVAKOV!

Kaj nam dajete…ne morete me razumet.
Ne morete.
Ker včasih, ko so težki časi, pa boli ko pes…porazi, jeza…
Pol pa pride to.
Ampak mi smo po vseh porazih vedno zadi stali in verjeli.
Če imaš nekoga rad, nad njim pač nikoli ne obupaš.
Vsem, ki ste nam prišli roko dat, tistim, ki ste mahali na daleč, nam kot zmeraj naklonili besede…hvala vam.
Vsem, od prvega do zadnjega.
Prijatelji moji najdražji. Saj veste kdo ste in kam spadate.
Prekrasen večer je za nami.
Lepo mi je z vami. Še nam bo skupaj lepo.
Skupaj bomo peli, kričali, pili, se veselili….
Hvala za vso energijo, ki mi jo dajete.

Moja Lidija. 🙂 Prišla domu malo. 🙂

Lepo je biti del vaših življenj.
Hvala fantje, hvala.
Nimam več pravih besed.
Moji ste, če vam prav je al pa ne. 🙂
Naša pot je vijol’čna.
Da ne pozabim…hvala še Violam za večer za spomine.
Za krasno kuliso, čeprav ne morem mimo tega, da si jo je vseeno zaslužil cel stadion.

Hvala za takšno navijanje, ki smo ga že zelo, zelo pogrešali.
Hvala Maribor, Štajerska, hvala Ljudski vrt.
Slovenija, upam, da ste uživali, tako kot smo mi.
Upam, da boste nekega dne razumeli, zakaj sem si nekega dne, frkla mala izbrala NK Maribor.
In celo ostala dlje, kot sem si mislila.
Še več. Baje da nikam ne gremo. 🙂

Mi je v čast in ponos.
Ker ste del mojega življenja, v mojem srcu ostajate nepremagljivi.
Uživajte v trenutkih.
Vijol’čnih trenutkih.
Utrinkih, ki so se strnili v eno zgodbo Male Mo.

Rada vas ima in vam želi, da ste tako srečni, kot sem jaz. :*