So dnevi in je dan.
So leta in je leto.
6.6.99.
Kot včeraj…
…grozni spomini…
…življenje.
Novo.
Danes nisem bila za volan. Pol dneva sem prepešačila. Tisti del ceste, ki sem jo prevozila, sem jo prevozila živčno. Nisem hotela bit danes šofer.
Čez eno uro bo vse lažje. Zdaj ne.
Ljudje počasi že razumejo.
Da je to drugačen dan od ostalih.
Ni januar in operacija.
To je novo življenje posebne sorte.
Danes je vseeno poseben dan.
Dan za življenje. Dan, ko sem dobila novo možnost.
Ležala sem v tisti mlaki krvi…in hotela samo domov…
V bolnici sem dobila občutek, kot da sem jih zbudila iz počitka in sem jaz kriva, da sem tam…
Ne bom nikoli pozabila prvih ur po nesreči, ko sem imela občutek, da je nekdo v bolnici po pomoti….
Še danes me je sram kaj mi je takrat rekla sestra na oddelku, a bila hvaležna za medicinskega brata, ki ga nikoli ne bom pozabila…ker mi je pomagal verjet v nemogoče.
Nekega dne bo grdi raček spet labod…
Niti sanja se mu ne, da obstajam na tem svetu, niti sanja se mu ne, koliko je povedal pravih besed.
Tisti meseci po nesreči so bili pekel šele kasneje. Ko so se začele nočne more in življenje ni imelo več smisla…
A danes ga ima.
Čeprav 15let kasneje ta dan gledam drugače. To je dan, ko vozim bolj počasi, ko grem več peš in predvsem…gledam križišče…živo se spomnim vsega…a sem vseeno dovolj daleč, peš, da me ne more raniti.
Dovolj ranjeno. Z ranami, nikoli zaceljenimi.
Včasih si želim, da bi me ljudje poslušali…
Mogoče bi šele takrat razumeli.
Kako pomemben je ta dan za mene.
In kako veliko bi pomenilo, če bi se za sekundo postavli v mojo kožo.
In mi bili prijatelji.
V tisti nesreči sem spoznala predvsem svoje neprijatelje, priznam.
V tistih dneh sem bila najbolj srečna, da hodim na šolo, ki mi je pomagala, ko sem jih najbolj potrebovala in nisem prosila za pomoč.
V tistih dneh sem zrasla. Čez noč.
Nisem bila več deklica, ki si je vse upala. Tisto jutro, ob petih, sem postala ranljiva.
Tisto jutro sem ugotovila, da sem dotakljiva. Da me ljudje lahko ranijo.
In lahko v par minutah izgubim najbolj pomembno bitko.
Težko je preživeti kaj takega.
Psihično predvsem.
Najstnica, ki je 30. avgusta končala šolanje, se učila računovodstvo v trenutkih, ko se je NK Maribor uvrstil v Ligo prvakov…
Bilo je to res leto. 1999 v vseh letih mojega življenja najbolj pomembno leto kar jih je bilo.
Prišla so takšna ali drugačna leta. Ampak to je bilo drugačno leto.
Še dva meseca nazaj…v oddaji A kanala. Mlada, lepa, brez odtisov življenja…
Zdaj me vsak dan spomni zob, šivi na ustnici, boleče koleno, steklo v glavi…da je moje življenje zaznamovano.
Vendar vsem sporočam, da samo še par minut, pa se vrnem na stare tire.
Močnejša in še večja.
Ker se vsaki dan zahvalim, da lahko živim.
In to je zmaga, ki je eni nikoli ne boste dosegli.
In za to vem, da sem svetu še marsikaj dolžna.
Moja zahvala je za to večna.
Mala Mo.
Mojca Pepelka.
Malo drugačna.
:*
Rada vas ima.