PIKA!

Danes, 15. april je, en res poseben in prelomen dan.
Eni se ga nikoli ne bodo spominjali, kot se ne spomnijo kdaj so diplomirali ali maturirali, jaz pa imam v glavi vse datume, ki mi kaj pomenijo.

ob najbolj bolečem napisu

Ta dan gre v mojo osebno zgodovino (in smo spet pri zgodovini) kot dan, ko smo naredili PIKO!
Za nami sta dva dneva garanja in švicanja. Dva dneva, ko smo iskali dno na koncu ladjic, dva dneva, ko so se rodila nova prijateljstva, dva dneva, ko smo še zadnjič razmišljali kak smo uspeli spravit na eno mesto toliko ladjic in točno toliko naredit.

ladjice stopnišča. prvi dan.

Dva dneva, ko smo v kliniki za zdravljenje favšije ladjice spravljali v kontejnerje, ki gredo k prijaznim stricem v Dinos (beri: Iziju) in denarček od teh ladjic za čudovite otrokece v Indijo.
Če sem kdaj bila na kakšen poseben projekt res iskreno ponosna, je pa toti.
Res, saj tak veste da sem mahjena da se pomaga in pomaga.

naš čisto prvi. včeraj.

In tudi krvodajalska ima že potrjen datum, uro, kraj…in tudi tisti datum bo noro pomemben.
Ampak za mano sta dva tako zelo pomembna dneva, da vam ne znam ne povedat, ne napisat, ne nič.
Ko sem prebrala, da se pospravlja ladjice nisem razmišljala če imam karkšnokoli obveznost. Vedela sem, da moram bit tam.

menjava. prvi za drugi. ponedeljek.

In sem bila.
Včeraj z Nino, danes s Tatjano.
S prof. Krabonjo, včeraj nam je pomagala še ga. Lep.
S krasnimi dijaki Seš-a, seveda se je našla kakšna izjema, ki je rušila ravnovesje…
Pa vendar smo s skupnimi močni našli pot do tal, pol do tega, da smo skupaj spravili toliko vreč, da jih nihče ne bi uspel prešteti, znosili so fantje toliko škatel.

torek. pripravljeni na prvega.

Pohvala dijakom, ki so garali, ampak garali, da se je to končalo tako hitro.
En kontejner smo namreč danes napolnili v pol urah. Skupaj smo jih napolnili pet.
Dva včeraj, tri danes.
Kljub sivini v laseh in rahlih živcih, smo stopili skupaj. Se organizirali, pomagali, garali. Skupaj smo presegli meje nemogočega.

prvi poln.

Pomagali smo si popolni tujci.
Za en cilj, za piko. Za otroke, za njihovo srečo in ljubezen.
Zaradi nas in naše nesebičnosti bodo ti otroci imeli lepše življenje.

drugi poln.

Ko sem gledala kontejner kako odhaja, mi je bilo. Odhajajo naše zgodbe…naše ladjice, toliko ur smo delali z njimi in garali, da smo uspeli.
Naredili smo jih več kot dva miliona in pol…
Ne glede na vse, danes štejejo številke..so pomembne.

tretji poln.

Pomembno je koliko denarja bo nahranilo otroke in jim dalo življenje. Dostojno, kot si ga zasluži vsak človek na tem svetu. Čeprav ga je v današnjem svetu vedno manj.
Bila sta krasna dva dneva, za nova prijateljstva, za spomine. Za občutek v srčku, ko veš da si naredil nekaj plemenitega.

pogled iz centrale.

Ko si pomagal…ker si imel to možnost.
Da bo nekdo drug srečen. Ker si ti nesebično prijel papir, vreče…in nekomu ustvaril misel, da svet je vendarle tako lep.
Ko sem se še zadnjič sprehodila po zadnjem nadstropju klinike, ko so izginile še zadnje ladjice, ko je karton poletel po luftu, ko smo se smejali, kričali, noreli, ko smo lovili vreče in skupaj pakirali, kot da se nam mudi na vlak…
…sem vedela, da smo zmagali.
Vsi mi, ki smo se ustavili. V kliniki. Za včeraj in danes par ur.
Hvala vsem, ki ste meni osebno pomagali, da smo toliko ladjic naredili. In vsem tistim, ki ste ta dva dneva preživeli z menoj in mi pomagali ustvarjati konec ene dolge in lepe zgodbe o grenkobi, bolečini in opominu, kako kruto je bilo nekoč življenje.

grafiti “izza odra”

Ladjice, ki imajo toliko pomenov in ki so pomagale tudi nam, so tako danes le še spomin…
Na povezanost, na to, da sem se po 14 letih znova vrnila in ko sem slišala “Zlata si,” sem vedela, da je moj trud poplačan in sem naredila najboljše kar sem lahko naredila.

plinska celica je stala tu…

Za vsako sekundo zgodbe o ladjic, sem hvaležna. Hvaležna, da sem bila lahko z vsemi vami in komaj čakam, da si spet nekaj norega zmislite (mogoče si bom še kaj jaz prej) in sem spet na Sešu, da imam razlog, da pridem, čeprav imam občutek, da bom tokrat prišla malo večkrat.
Da me ne pozabite…kot jaz nikoli ne bom pozabila vas.

najdi tla…

Vabilo 8.septembra velja…da vi pomagate meni in ljudem potrebnim krvi. Vesela bom, če boste z mano na krvodajalski akciji najbolj vijočne barve. Sledite mi v naslednjih mesecih, ko vam zaupam še kaj več.
In tako, ko sem s cmokom vstopila na šolo, sem s cmokom v grlu tudi odšla iz klinike. G. hišniku sem eno ladjico nastavila na stransko ogledalo avta, za spomin. In pred tem v objemu obljubila, da se vračam…
Srednja ekonomska šola bo, pa je kak je, zmeraj moj dom.
PIKA!
Rada vas ima.
Mojca Pepelnik