Kanarčki že žvižgajo….

Prva prvenstvena tekma v letu 2014.
Kaj vam moram kaj pametnega napisat?
Pričakujete velike besede?

je reko…bejž vstran. 😀

Če jih imam bolj malo…
In to na dan žena.

ponosna. zelo fejst.

Ko bi morala še več lapat kot ponavadi.
Samo na tekmi dejansko sem…

kateri je boljši?

Tekmi, ki jo dajmo v neki arhiv, jo pozabimo, pa gremo naprej.
Na južni ploščadi je bilo fajn. Kar nekaj ljudi, za ženske prosti vstop…je bilo fino. Prav fajn.
S Tatjano obiščeva še Viole, ker se vedno najde kaj, kar še nimaš in artikli od njih so zmeraj krasna zadeva.
Pol pa počasi racava na stadion.

začetek

Pohvaliva še Jana in Mitjeka, ki nama podarita čokolado za dan žena. Res pozorno in hvala fanta.
Že pred pol četrto sva gori. Sonce pripeka in sončna očala niso ravno praktična.
Toplo je in fajn, narod se zbira.

vijolčni bojevnik za lansko leto. ata naš. 🙂

Ljudi je ful. Za nas kar dosti.
In potem obvladovanje jeze do tistih, ki nikogar ne marajo.
Postaneš sarkastičen. Sploh ko napadalec uradno stoji tudi v obrambi, ko nihče nič ne zna in kako hudičevo so se znašli eni v ekipi.

kanarčki so malo prišli…

To ni bila tekma za kokice in coca-colo, niti za topli sendvič ne.
Bunkeraški koprski prijatelji so se toliko valjali, en igralec se je tak dolgo valjal, da so ga zamenjali, tak je bil zmatran od tega.

začnimo…

Tekma je bila tako dolgočasna, nič kaj zanimiva.
Vsak se je znašel po svoje.
Pa so vodili, pa je Nusmir izenačil.

Martin. Vihar.

Pol so nam ga ruknili par minutk pred koncem.
In v zadnjih sekundah je na sceno stopil Goran in se vrnil. In končalo se je z 2:2.
Kaka tekma…v zadnjih petih minutah se je več zgodilo kot v celi tekmi.
Jedli smo predvsem bonbončke…

Viole

Mahala sem na b tribuno na moj ljubi fen klub Marcos Tavares (kaki aplavz in mahanje, da se počutiš pomembnega.) 😀 😀

moj prijatelj “bonbonček.”

Drugače pa smo si mahali prijatelji iz enih in drugih strani in res je bilo lepo priti spet domov, na svoj vijolčni sedež, podebatirat, komu kaj povedat in potem odit na sever.
Pozdravit par nogometašev, njihove otroke in prijatelje.

hočemo še enega… 😀

In predvsem smo s prijatelji počakali in se nasmejali, ko smo dočakali vijolčnega bojevnika minulega leta.
Marcos je pričakovano in nepričakovano premagal svoje soigralce.
Logično, da si nihče ni bolj zaslužil.

pozdrav zvestim.

Je naš ambsador za ljubezen in za vse kar spada k pozitivni osebi.
In smo se vsi nasmejani sončki malo pofotkali…
In šli domov…

Nataša se je malo vrnila. 🙂

Ne glede na vse, bo to blog o ljubezni.
O tem kako smo se znova srečali, se objeli, se imeli radi, se bili veseli.
Kako smo ugotovili, da ni važno od kod prihajamo, hodimo po isti poti.
Da ni važno kam gremo…

kak je lep ta naš stadion.

…gremo na pot prvakov.
In da nam tega nihče, ampak nihče ne more vzet…
In da bomo prvaki…če je komu prav ali ne.
Pljuvajte, norite po forumih in si privoščite vse.
Če boste bolj srečni, sem srečna za vas.
Ni izgovorov za tako slabo igro, ni pa tudi bistveno iskat krivce in s prsti kazat na ljudi…
Jaz si bom zdaj privoščila nekaj sladkega, pogledala tri pomembne stvari na tvju, uživala v postelji, mogoče končno počistila tisti prah, ki se mi je napravil na življenju in bom hvaležna za to, kar imam in kar mi je dano.
Ljubezen uničuje vse prepreke…

smo se ko na poroki slikali. malo. 🙂

Hvala za sončen dan, za čudovito jutro, drage moje ženske sredi Šentilja, hvala, ker ste me prebudile in smo si naredile krasno druženje.
Hvala vsem, ker ste tukaj, ko eni ne dvignejo več telefona…
Hvala nogometaši, ker vas imamo in smo skupaj.
Čestitke Tava, dokler smo živi ti nikoli ne boš sam…
In ko me Rok že stotič pikne z žabami…

Zaslužen zmagovalec!

Tokrat je odgovor tak preprost…veliko vijolčno srce in dolga leta zvestobe…in si naš. Če ti je prav ali ne…
Za osmi marec smo si podarile samo ljubezen…
Grem se basat s čokoladnimi bonbončki.
In se beremo…
Cmoka.
Rada vas ima.
Vse tiste, ki vas je srečala, ki je niste videli in vse tiste, ki me imate radi, pa ne hodite na fuzbal sploh.
In hvala mojim sosedom na tribuni. Bilo je lepo.
Mala Mo.
:*