Vzeli smo ga svojega.
Že leta nazaj.
Vsi, ki smo kdaj prestopili prag Ljudskega vrta.
Vsi, ki smo poslušali njegov prodorn glas, ki je domu prvakov vlival moč, energijo, ljubezen, srečo.
Kako težko nam je brez njega vemo danes, leto dni, odkar je nepričakovano odšel.
Še zmeraj slišim njegov glas, ki nas opominja kako pomembna je vsaka tekma, na kateri smo.
Še vedno vzpodbuja Viole in jih pozdravi kot največje zvezde…kar so za njega zmeraj bile.
Še zmeraj verjamem, da nekje nad nami gleda dol, navija z nami in nazdravlja ob zmagah.
Prepričana sem, da je videl vse zmage in da si je privoščil kakšen košček torte 12. decembra.
Neskončno se mi zdi, da nam je pomagal pri vseh uspehih in bil naša sreča in sonce…
Kjerkoli Smiljan si že…vedi, da boš vedno naš.
Naš, kot je naš stadion in nogometni klub Maribor.
Kako te pogrešamo vsak dan, ni besed.
Kako te čakamo, da se vrneš, tudi.
A spominov nam nihče ne more vzet.
Na dni, ko si se z nami veselil in jokal, ko si bil tisti, ki nikoli ni obupal.
Ki ti je bila vijolčna barva dana kot nam.
Vedno boš eden od nas.
 |
| foto: Vasja Šabeder |
Od nas nikoli nisi odšel.
Z nami si na vsaki tekmi.
Tudi če ne kričiš, te vseeno slišimo.
Res je, na tekmi nikoli več ne bo isto.
Nenadomestljiv si in danes imam cmok v grlu.
Kaj, že včeraj sem ga imela.
In vedno ko se spomnim kako težko je, ker te ni, tudi.
Dom prvakov je pred točno letom dni izgubil velikega človeka in prijatelja.
Srčnega človeka, ki je že kot mali deček ljubil ta stadion in te tekme.
Ki je bil srečen tukaj, kjer smo mi.
Dihal je isti zrak in čutil isto dušo.
Nikoli mu ni bilo vseeno in najbolj simpatičen je bil, ko je izgubil glas…
Solzico potočim, v spomin, v opomin.
Kako je življenje lahko prekratko.
Lepo je živeti.
On je znal.
In znal nam je to pokazati.
Skupaj smo preživeli toliko let na stadionu, da ga bomo zmeraj pogrešali.
Leto dni se zdi večnost, ko ni glasu, ki je toliko dal.
Ta glas je naš.
Vedno bo.
Kjerkoli že, z nami si.
Stadion Ljudski vrt, nogometaši, navijači in ti.
Skupaj eno smo…
To pesem le tebi pojemo…
Saj veš…
Šampion si in to boš.
Naša legenda…
…vem da slišiš naš glas in naše misli…
Nikoli ne bomo pozabili…
Hvala, ker si nam toliko dal in nič zahteval nazaj.
A ploskali smo ti tako močno, ker smo čutili isto.
Zmeraj bomo…
Danes je dan za spomine.
Tudi jaz bom šla po vijolčno svečko in pridem na obisk.
Da ti povem, da te že predolgo ni.
Naj ti bo lepo, kjerkoli že si.
Ah, saj vem da ti je…
In se nam smeješ in praviš, naj ne bomo žalostni in boš 20. februarja tam, kjer bomo vsi mi.
Smiljan, pazi nase!
Radi te imamo.
Mala Mo.
:*
Foto: Dejan Laketić